Sediva v parku. Sonce je padlo pod krošnje zlatozelenih palm in, kot se spodobi za to popoldansko uro, je želodček glasno zaklical: “Alo, ti tam zgoraj! Boš počasi posrkbel za kakšno papajino solato?” Jaz pa kot gluh in malce zamaknjen v svoji dimenziji z mislimi povsem drugje. Buljim v ekran na telefonu. Pa malce v Katko. Pa spet v ekran. Pa Katka vame. Jaz vanjo. Želodček v papajino solato. Katka v ekran.
“Kaj se je zgodilo?” me končno vpraša.
“Ne boš verjela,” odgovorim in preglasim željo po papaji.
“No, daj,” reče zaigrano neučakano. “Povej že.”
Sluti, da je nekaj dobrega. Po 13 mesecih, kjer skupaj preždiva prav vsako milisekundo sekunde, me prebere kot odprto knjigo z velikostjo črk za slabovidne.
“Čist’ so hudi,” rečem naposled. “Noro!”
“Kaj?” vpraša z nasmehom. “Kdo je hud? Kaj govoriš?”
Sonce je še vedno na istem mestu. Ni minilo več kot nekaj sekund, moje misli pa so svetlobna leta naprej v času in prostoru.
“NLB Vita,” rečem. “ Pisali so nama.
Všeč jim je najin blog. Pravijo, da imajo ravno pravšnje zavarovanje za naju.”
Pogoltnem s cmokom v grlu.
“… in pravijo, da nama bodo pomagali ostati na potovanju še kakšen mesec ali dva. Tri, če bova pridna!” 😉
Na poti sva natanko 412 dni in če bi se držala prvotne zaprisege, bi se morala že pred 47 dnevi zmrdovati nad groznim in noro-kaj-je-s-to-zimo-letos vremenom v Ljubljani. Pa sva še vedno tu. V prijaznem mestecu Chiang Mai na severu Tajske. In ker so najine telepatske prošnje (tega jim ne povedat, ampak midva sva jih v njihovo smer pošiljala vsak dan ;)) uslišali tudi na NLB Vita, bova lahko na najinem “neskončnem” popotovanju ostala še kakšen mesec, dva ali tri. Če bova pridna.
Saj veste, kaj pravijo. Pogumne spremlja … papajina solata. Ja, takoj za tem sva si jo privoščila. Dve, če sem čisto iskren. Najbolj pekoči! 🙂
Jaaaaa! Hvala NLB Vita tudi v imenu (pomoje ne pretiravam ce napisem) vseh bralcev tega bloga. 🙂
Juhuhuhu! 😀