Danes smo z ladjo prispeli na otok Koh Phangan. Ura in pol vožnje, precej veliki valovi, Lila in Art vsak s svojo liziko proti slabost v ustih, mami in oči pa na četrtinki dramine. Trem od štirih je uspelo. Uganete, komu ni? Artku, revščku. Tam nekje na tri četrt poti so valovi postali tako veliki, da se je z zgornjega nadstropja vsak skok pospremil z “Uaaaaaauuuuuu” in bumf. Pa so šli lizika, zajtrk in trije m&m bonbončki po Katki.
Koh Tao nam je dal po p****. Še vedno ga imava rada, ampak tokratnih 9 dni je bilo od začetka do konca … jah, kar groznih. Prvi del sem opisal nekaj dni nazaj, a tam kalvarije še ni blo konec.
Po tem, ko so meni končno prijeli antibiotiki in je ostalo le še globinsko kašljanje ter po tem, ko se je tudi Katka postavila na noge, smo bili en dan in pol zdravi vsi. Sploh Lila. No, in potem iz nenada Lila ni bila več. Sploh. Vročina je po več kot treh dneh spet udarila nazaj in ji v eni uri narasla na 39ºC. Jo zbijeva, preživimo noč, jutro vredu, potem pa spet. 39ºC.
Sva jo popokala in nazaj do “najine” otroške zdravnice. Ker naju je poznala že prej, sva lahko enostavneje razložila potek od takrat, ko smo se nazadnji videli. In ker naju je poznala že prej, sem ji, po tem ko se je s stopalom prbila v mizo, z veseljem pribil: “Xray maybe?”. Je sprejela z nasmeškom.
Lili so vzeli kri (jok ob gledanju novega spota od Dua Lipe) in na koncu smo izključili to, da potrebuje antibiotike. Ostala je teorija, da je na daljše obdobje prebolela en virus, ali pa da sta se odvili dve bolezni ena za drugo. “Naj počiva, pije, je in bo …”
Karkoli je že bilo, kot kaže je minilo. Danes smo spet prvi cel dan vsi brez vročine. Nismo še 100 %, ampak Lila je bila danes že tista prava. Naspidirana, pojoča, nagajajoča, nasmejana.
Ne vem še kako in kje, ampak verjemem, da nas je tudi tale izkušnja utrdila in nam dala nekaj dragocenih popotniških izkušenj. Ne bi pa več. Res ne bi. Dovolj.
Se po prebranem sprasujem sama pri sebi, kaj je hujse: biti bolan na potovanju ALI (v nasem primeru) ne iti na potovanje, ker je tamali zbolel (enaka starost kot Art). Si na koncu reces, ajde, verjetno vse z razlagom, a izkusnje ponovili ne bi – ne vi in ne mi 😊
Ja, verjamem! Ampak realno mislim, pa upam, da se ne motim, da večje škode ni. Pač zboliš tu ali pa zboliš v Sloveniji – če gre za takšno “majhno” stvar, kot je kakšen virus ali kaj podobnega. Si pa predstavljam, da če bi bilo kaj hujsega, da bi takoj zbežali vsaj v Bangkok, če ce celo domov. Ne vem, upam, da ne bo nikoli potrebno.