Kdor ne riskira …

Prišla sva do Gilijev. Juhuhu! Izmed trojice drobcenih otočkov vzhodno od Balija, sva izbrala tistega z imenom Air. Otoček je dolg kakšen kilometer ali dva, širok prav tako. Nima motorjev, kaj šele avtomobilov. Glavno prevozno sredstvo so kočije. Čeprav je sprva kazalo, da bova za sobo odštela kar krepko čez 20 eur, sva na koncu, po kakšni uri tavanja med palmami našla nekaj za 8 eur. Voda iz pipe smrdi po žveplu, ampak saj pokvarjene jajce tudi, ne? 🙂

Can I have one cigarette?” sem vprašal lastnika, ki je sedel na mizi iz bambusa in pod streho iz bananovca.
Sure,” je rekel in zdaj sva “na ti”.

Tempo tukaj je počasen, še petelinom se ne da kikirikati. Vsake toliko naju zdrami rezget, muk ali tomp-tomp, ko pade kokos na tla.

Ampak delava. Precej. Moja vizija potovanja, na katerem lahko delam iz najlepših plaž, izpod najbolj zelenih palm in najvišjih gora, ostaja. In ker pri tem nikakor ni polovičarstva, jutri z Malimi junaki, založbo personaliziranih otroških knjig, ki sva jo lansko poletje zasnovala z Radotom, “odhajamo” v tujino. Najprej na Hrvaško, nato še Avstrijo. Na daljavo sem vzel posojilo in investiral. Loterija na daljavo. Kar bo, pač bo. Kdor ne riskira …

Očitno res rabimo ves čas nekaj, da me “drajva”. 🙂

 

 

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

2 Comments on “Kdor ne riskira …

Leave a Reply

Your email address will not be published.