Čin, Čin Slovenija.

Draga. Veliko pametnejša si, kot si misliš.

In to, da imamo govejo juho in da naše dame znajo pripraviti restan krompir ni samoumevno. Da uspeš po hribih in gorah na eni strani raztrositi listavce, čez korak ali dva pa visoke jelke, macesne in borovce je umetnost. In umetnost so ozke ulice v Piranu, tista stara trta na Lentu in barva Soče, ki ji noben pridevnik ne seže niti do kolen.

Slovenske citre in japonski sake.

Da lahko v nedeljo v po kosilu spijemo kavico skuhano v tisti pravi đezvi in da na balkonu pozimi zadiši po kislem zelju se mi je zdelo logično. Pa ni. Na drugem koncu sveta ti v vročo vodo natrosijo nekaj nezmletih zrn in to je to. In zelja ne poznajo. Pa koruze tudi ne. Kaj šele jabolk, grozdja in bog-ne-daj češenj.

Tvoj jezik je tako lep. Besede, ki jih drugi ne poznajo in ne razumejo. Stavki, ki na kratko povedo tako veliko, da jih je ob večernem pivu z brezzobim gospodom nekje pod palmo preprosto nemogoče razložiti. Pesmi, ki so jih pisali “franceti” že davno, davno tega. In pesmi, ki jih pišejo “pavčki” še danes. Z istimi besedami, na isti zemlji. Ob isto fuckin’ najboljšem vinu na planetu in siru, ki ga dajo krave z Nanosa. Krave, ki jedo pravo travo in se pasejo z vimeni do tal. Krava, da ji rečeš preprosto Krava.

Imamo semaforje, ki jih vozniki upoštevajo. Imamo WC-je, ki požirajo. Pa kristalno čisto vodo iz pipe.

Vsaka tetka ima v svoji prašni knjigi zapisanih kopico receptov za to-in-ono slaščico, pa vsaka babica pripravi noro dobro filano papriko po čisto svojem receptu. Imamo hmelj za najboljše pivo, pa pivo za najboljše glasbene festivale. Imamo bende, ki izvajajo komade v slovenski besedi in če pridemo v finale na Evroviziji smo pač PONOSNI, ker nas je še vedno le samo 2 milijona. 2 piškava milijona. Toliko, kot pet velikih stolpnic v Tokyu. In teh 2 milijona ljudi zna stopiti skupaj in si čestitati za rojstni dan!

Čin, čin Slovenija.