… si vsak dan laževa že zadnjih nekaj tednov. Japonsko sva zajela s ta-veliko in ta-intenzivno žlico. V mislih pač imava ves čas to, da so potovalni dnevi tukaj znatno (tudi 10-krat) dražji, kot v vseh poprej obiskanih državah, kar preprosto ne dopušča lenarjenja. In prav je tako.
Nara.
Pravljica v živo. Z zeleno travo posejani parki, tipične japonske hiše, ozke čiste cestice, povsod tod pa srne, jeleni, bambiji. Prosto na okoli. Malo postojijo pred kakšno trgovino, se sprehodijo skozi tempelj ali pa ti iz rok spretno sunejo slasten priboljšek.
Kanazawa.
Dnevna soba samurajev. Ogromni gradovi, do najmanjše podrobnosti urejeni parki, tihe ulice. Tržnica, kamor prispejo tiste slavne in drage tune iz Tokya je le začetni jutranji postanek. Od tukaj dalje pa kilometre naokoli, brezciljno, a navdihujoče.
Gokayama.
Tukaj sva ta trenutek. Sva edina gosta v guesthousu. Sva edina tujca v vasi. Vasico, ki za marsikoga predstavlja le popoldanski postanek do kakšega izmed večjih mest po avtocesti naprej, sva posvojila za dva dni. “Da se malce spočijeva,” je rekla Katka in že v naslednjem izdihu sva hribolazila po okoliških stranpoteh.
Gokayama je japonska Velika planina. Tako kot imamo mi kislo mleko, imajo oni tofu na tisoč in en način. In naše gorske koče so bratranec hiš od tukaj. Naše travniške cvetlice so tukaj zamenjala polja zeleno-zlatega riža.
Sicer pa, čisto iskreno. Malo sva se zaštrikala v tem predelu Japonskih Alp. 🙂 Saj ne drugega, ampak pristala sva na cestah, koder vozi le nekaj avtobusov na dan in le tu in tam kakšen avto. To vse nama sicer zelo paše, ampak logistično je pa tale predel kar precejšnji zalogaj. Pa saj, če imaš dovolj denarja za drage avtobuse še gre, a nama bolj diši štopanje. Ampak koga hudiča naj uštopava, če ni avtoooooov?! 😀
