Note to self: Ko boš naslednjilč doma v Ljubljani sanjal o tem, kako bi lahko eno leto živel tu na rajskih otočkih in za zajtrk, kosilo in večerjo jedel tajsko hrano, se spomni, da si ravno stopil četrtič iz WC-ja in ta trenutek ne moreš niti pomisliti več na tomyum, somtam in ostale dobrote. Pa si na Tajskem šele 11 dni.
Danes je bil tajski overload. Včeraj se nam je po priporočilu Katkinega penpal-a posrečilo, da smo najprej v restavraciji pojedli vse najboljše z menija, potem pa pri isti teti, ki je to skuhala, rezervirali še kuharski tečaj za danes. No, več kot kuharski tečaj.
Bilo je celodnevno tajsko izkustvo: najprej na lokalno tržnico na pravi tajski zajtrk, potem z avtom 50 kilometrov (uro in pol) na sever Chiang Maia v vasico z 200 prebivalci, tam kuharski tečaj vsega, kar sva si zaželela, otroke pa so nama tri babice vzele v celodnevno varstvo. Majka! No mogoče ne bo majka, ker sta se najbolj zavzeto igrala v malo mlakužici polni žabic in seveda ob tem popila ne-veva-točno-koliko te vode. Sva na stand-by-ju, če kdo bruhne ali driskne kam po sobi.
Kar bi bilo precej slabo, saj gremo jutri dopoldan že naprej. Za 14 dni zapuščamo Tajsko in najprej letimo v Hanoi, na sever Vietnama. Očitno sem dobro izbrskal tale direktni let, saj še lokalci ne vedo zanj. Urica in deset minut, pa bomo tam.
Art je spregovoril na polno, Lila pa srka angleške in tajske besede kot za šalo. Vesel sem, da sem z njima vsako sekundo, ko se “premikata naprej”. In ko Art zmeče skupaj tri ali štiri besede, je pogled in ustnice v črko O, ki si ju s Katko nameniva drug drugemu, neprecenljiv. Še bolj zabavno je, ko reče “ajoj”, takoj ko mu kakšna hrana pade na tla, tajske tetke pa mislijo, da pravi “aroj”, kar pomeni “zelo je okusno”. In bolj kot se mu smejijo in ploskajo, bolj meče hrano po tleh, se dere “ajoj” … In tako dalje, in tako dalje.
Najbrž je to, da s Katko tajsko kulturo in način življenja poznava precej dobro, pripomoglo k temu, da sta tudi otroka (vsaj na videz) brez sledu kulturnega šoka. Zelo sproščena sta, do sedaj niti enkrat samkrat nisem začutil, da bi imela pred čim odpor, ali da bi ju bilo česa celo strah. Seveda so vse nove stvari sprejete z mešanico prevodnosti in zanimanja, a na koncu, vsaj tako se zdi, vse ujete v lepih spomnih.
Na poti smo 15 dni. Pred nami jih je še 37. Dramteam smo!