Ura je 20:49 in sedim na udobnem stolu, za leseno pisalno mizo tople hotelske sobice. Ja, danes sva si jo privoščila. Današnje jutro se je na makadamskih gorskih cesticah prevesilo v pozen popoldan, ko sva uspela prisopihati iz višav gorovja Jebel Shams. Ker sva do gorovja pristopila iz (očitno) netipične strani, sva si pot podaljšala za dobro uro in pol, a bila na srečo deležna osupljivih razgledov, tudi pogledov in ogledov.
A glavni razlog, da sva zdajle v tej sobici hotela, ki se mu reče preprosto Guest House in ima na glavni hitri cesti prav svoj prometni znak, je štrom. V preteklih treh dneh, ko sva se fijakala iz ene točke na drugo in bila seveda brez te samoumevne dobrine, sva zlorabljala najine fotoaparate. Škjoc, škljoc, škljoc. In sva ostala brez. Nje. Energije v baterijah. Zatorej nad mojo glavo prav zdaj mrgoli kablovja, adapterjev in podaljškov, ki bi jih še TEŠ 7 težko folgal.
Trenutno sva v mestecu Nizwa, enem večjih mest v Omanu in prav gotovo največji turistični atrakciji te dežele. Je lepo, veliko bolj razigrano in predvsem turistično drago. Za eno kavo pa že ne bova dala 5 eur, a ne?
Za nama je nekaj več kot 400 kilometrov od 3500 kilometrov začrtane poti. Jutri jo dopoldan mahneva še na lokalno tržnico, kjer se bova seveda le s težavo ubranila vseh prodajalcev spominkov, po kosilu pa jo mahneva na 294,1 kilometrov dolgo pot proti obali. Kampiranje na plaži? Sliši se vrhunsko.
