Če je slučajno kdo poslušal kakšno izmed najinih predavanj o potovanjih ali pa mojih o Malih junakih, potem veste, da smo povsod (je lepo) zelo iskreni in transparentni. Verjetno lahko kaj v tej smeri smeri pričakujete tudi od tega in vseh naslednjih zapisov. Če vam ta stil ni všeč, ne bo zamere. Grazie a lei buona giornata.
Ko smo lani pri Malih junakih prešli iz 3 na 30 zaposlenih in iz 300.000 eur letnega prihodka na 3 milijone, se je v moji glavi obrnilo, spremenilo in zakuhalo marsikaj. Kar naenkrat je tisto 552 dni dolgo potovanje izgledalo kot sanje, ki jih v tem trenutku ne znam več zaobjeti v celoti. Leto in pol? Razcapan? Šparal ko mutav? Brez najmanjše želje po biti v Sloveniji? Uf, noro. Si bom to še lahko kdaj privoščil? Je bilo sploh prav? Je bilo neodgovorno? Bla, bla, bla. Bolj kot sem se vrtel v spirali tega, kako neslavnostno sem se poslovil od tistega načina življenja, bolj blede so dejansko postajale te sanje.
“In kaj bova s Povsod je lepo?” je večkrat vprašala Katka, ki ji seveda ni bilo jasno, kako sem lahko iz mega zagnanega popotnika praktično čez noč prešel v nekoga, ki ga je strah na potovanje, če tam ne bo wifi-ja. Povsod je lepo je bil zanjo (pa tudi seveda zame) znak, da sva team, da sva eno, da delava in ustvarjava skupaj. Pufff, pa je kar na enkrat izginil iz najinih pogovorov.
“Ne vem, za enkrat naj počiva,” je bil moj odgovor.
In seveda slaba volja. Kljub temu, da Katka že leto dni intenzivno skrbi za Insgtaram nastop Malih junakov na vseh naših trgih, nama je manjkalo. Prekinila sva vsa sodelovanja, zavračala ponudbe.
Ampak … glej ga zlomka. Rešitev sploh ni tako daleč. Mali junaki so postali tako pomemben del najinih življenj in živeljenj najinih bližnjih, da je v nekem trenutku pač kliknilo tisto samoumevno; pa saj to ni sovražni prevzem! To je simbioza. Ne rabiva Povsod je lepo odjebat, če delava za Junake. In ne siliva se ne razmišljat o Junakih, kadar potujeva. In ker je Povsod je lepo iskren vpogled v najina življenja, se je pač temu sedaj priključil še ta (recimo mu) poslovni del.
Inshallah nama bo uspelo.
Delati s poti se da. O tem sem že pisal, ne bom še enkrat. Starejši prispevek, a še vedno zelo aktualen. Je pa res, da se z večanjem podjetja eksponentno večajo tudi odgovornosti. A če znam hendlat to? Ne vem. Še. Se učim. Za enkrat večjega zajeba še ni bilo. 🙂
Midva sva sicer na mini road tripu do Skopja, kamor greva na poroko. In da sva si olajšala tole pot, sva se vmes ustavila še v Villi Magdalena v Krapinskih toplicah, jutri naju čaka druženje v Beogradu in čez vikend ohcet. Pač, rakija, rakija in potem še malo rakije. 🙂
Lepe stvari. In če so te lepe stvari del naju, pač naj priromajo na Povsod je lepo v takšni ali drugačni, vselej pa iskreni obliki.
