Takrat, ko se vse počasi umirja in pada v miroljubni tempo božiča in novega leta, takrat je pri nama največja štala. Mali junaki ponorijo oktobra, novembra, sploh pa decembra in dejansko se celo leto pripravljamo na ta del leta. In kaj nama je bilo storiti drugega, kot da sva tudi midva najin tempo prilagodila temu. Pa saj ni bilo težko. Na začetku leta po navadi skočiva na enomesečno raziskovanje nečesa novega (letos je bil to Oman), poleti greva za en mesec nekam ob morje, kokose in palme (letos je bil to Bali), vmes pa luknje filama z izleti sem in tja (letos sta bili to za enkrat Mallorca pa USA, čez en teeden greva še na potep po Nemčiji). No, pa še nekaj si privoščiva. Toplice. Razvajanje. Starava se, ja. Ampak paše. Paše ko pri norcih! 🙂
Pretekli teden sva se vrnila iz mini roadtripa iz Ljubljane do Skopja v Makedoniji (najboljša poroka evaaaaah, hvala Magde), na katerem sva se na poti ustavila v Beogradu in Novem Sadu, tja grede pa za dva dni še v super pomirjujočem hotelu Villa Magdalena v Krapinskih Toplicah na Hrvaškem, le par kilometrov čez našo mejo.
Vem, da marsikdo ne mara “življenja v hotelskih sobah”, ampak nama je to nekaj najboljšega. Česa pri tem človek ne bi maral?! 🙂 Soba je ves čas pospravljena, če jo razmečeš, počakaš nekaj ur in soba je čudežno pospravljena. Zjutraj te čaka zajtrk, po katerem ni potrebno pomivati krožnikov in za večerjo prijazni natakarji skačejo okoli tebe in ti prinašajo dobrote 5-hodnega menija, kot bi jim šlo za življenje. Ne vem, ali sva imela samo takšno srečo, ampak tole je bilo več kot gurmansko.
Na srečo je zunaj še dovolj toplo, da visoka sezona še ni zaobjela “topličarjev” in sva imela hotelski bazen z razgledom na vasico in vse savne ves čas zase. V bazen tokrat nisva lulala, ker je bilo prelepo. 🙂 Sva se pa navdušila nad jutranjim plavanjem in bambitchez kupila letno karto za plavanje v Tivoliju. Ni draga. Se splača. Jaz načeloma delujem na princip slabe vesti (beri: če za nekaj odštejem dovolj denarja, potem imam slabo vest vedno, ko tega ne izkoristim do konca).
Res je, da sva imela dober načrt, da bova poleg plavanja in nabiranja kilometrov od samopostrežnega zajtrka do najine mize, aktivna še pri čem drugem, pa naju je tale jacuzzi v najini sobi povsem začaral in sva večji del poležavanja po obilnih obedih preživela tam. Tako pač to je. Pred nama je bila skoraj 1000 km dolga pot do Skopja in človek se pač mora telesno in psihično pripravit. 😉
