Tenerife imava, kot še toliko drugih krajev, na najinem seznamu ‘jooooj, tudi tja morava enkrat iti!’. Jasmina se je na Povsod je lepo že večkrat oglasila s pametni predlogi, kam iti, ko si na Tenerifih, zato sem jo prosila, če bi za nas napisala en uporaben članek za vse avanturiste, ki ne marajo poležavati. Tako je nastal prispevek o trekkingu na Tenerifih. Za več informacij si poglejte njeno spletno stran Tenerife na dlani ali pa se povežite z njo na FB: Top Tips Tenerife ali IG: papayasmina.
Ob besedi Tenerife se ljudem pojavijo zelo različne asociacije. Večina bo šla takole: rajski otok, palme, morje, sonce, vročina in kup turistov. Sama moram priznati, da do trenutka, ko sem otok obiskala, bi rekla zelo podobno. Vendar sem dokaj hitro ugotovila, da našteto drži za nekaj kilometrov južne obale otoka. V resnici je otok izjemno raznolik, poln neposeljenih območij čiste divjine in na njem lahko najdeš vse kar si srce poželi. V življenju se mi je nasmehnila ta sreča, da zadnja tri leta živimo z družinico na Tenerifu in smo imeli priložnost, da ga pregledamo po dolgem in počez. Ker sva s partnerjem oba zelo navdušena pohodnika in ljubitelja narave, sva velik del otoka tudi prehodila. Najine najljubše poti sem strnila v pet top trekingov.
Avtor besedila in slik: Jasmina Pečoler
Najboljši pohodi na otoku Tenerife
1. Kanjon Masca
Moj najljubši treking. Predvsem zato, ker se začne v čudoviti vasici Masca, ki je moj prostor kamor hodim polnit baterije. V resnici je vasico težko opisati v številčnih presežnikih, vendar te prevzame najprej tako, da ti zastane dih, ko se z vrha prelaza ozreš na vas in kanjon, nato pa te očara z nekakšno nenavadno mirnostjo, majhnimi hiškami in palmami posejanimi po slemenu, vonjem po tropskem sadju in mogočnim razgledom na morje skozi visoke vulkanske stene. Prav tako globoko zajameš sapo (vsaj jaz sem jo), ob pogledu na cesto, ki vodi do vasi in v naslednji minuti ugotoviš, da se pravkar vzpenja sedem avtobusov s katerimi se boš moral srečati ob vožnji do vasi.
Moj predlog je, da vas obiščeš pred enajsto uro dopoldne ali po peti uri popoldne. Kanjon Masce sva s partnerjem prehodila tako, da sva pustila avto v vasi Santiago del Teide in se v Masco odpeljala s taksijem, ki stane 10 € (možno je tudi z avtobusom, vendar le-ta vozi samo 3x dnevno). Na koncu vasi je dobro označen začetek poti, naprej pa nisva imela večjih težav, saj vodi le ena pot navzdol do morja, zato zemljevid kot dodatna oprema ni bil potreben. Pot vodi po dnu kanjona ob manjšem potočku. Ves čas poti si nagrajen s spektakularnimi pogledi na skalne formacije ter opazovanjem krasnih rastlin in živalic. Brez skrbi, stvari, ki migljajo v trsu niso kače, ampak kanarski kuščarji. Kanarski otoki so znani po tem, da tu ni kač. Proti koncu poti že lahko zavohaš morje in hitro se odpre pogled na ocean. Na koncu sva se odločila, da se do mesteca Los Gigantes odpeljeva z ladjico. Tudi sama vožnja je izjemna, saj se po kristalno čisti vodi pelješ pod najvišjimi klifi v Evropi. Žal tisti dan nisva opazila nobenega kita ali delfina. Po slastnem kosilu sva se z avtobusom odpeljala nazaj do avta v Santiago del Teide. Poleg najine variante trekinga, je za obisk kanjona več opcij, lahko se pride z ladjico do kanjona in se ga prehodi navzgor od morja proti Masci in nato s taksijem ali avtobusom nazaj ali se ga prehodi v obe smeri.
2. Montana Roja
Sama bi to poimenovala „Tenerifska Šmarna gora“. Gre za skalo rdeče barve, ki je bila nekoč del kraterja. Po skali se je menda orientiral sam Magellan na svoji poti okoli sveta. Na Montano Rojo skočim za pol dneva ali pa si naredim iz tega celodnevni izlet. Meni najljubša varianta Montane Roje je, da se najprej odpravim v chiringito* Pirata in se okrepčam (med drugim strežejo odlično kanarsko kavo barraquito** in ceviche***, ki je meni bolj poznan iz Peruja). Po dolgi naravni peščeni plaži Tejita se sprehodim do vznožja gore. Vmes se lahko tudi osvežim v oceanu. Tik pod vznožjem Montane Roje imajo svoj prostor pod soncem tudi “nagci” ali naturisti.
Vzpon je kratek a intenziven, sredi poletja vzpon sredi dneva ni najboljša izbira. Na vrhu sem – kot se za vsako goro spodobi (kljub temu, da ima samo 171 m n.v.) – nagrajena s krasnim razgledom: Naprej širni ocean, ki mu ni konca vse do Antarktike. Na eni strani surfersko mesto El Medano in pisani kajti in wind surfi, na drugi strani čudovita plaža Tejita. Vrh ima tudi dva stalna prebivalca, kanarska kuščarja, ki me veselo zasledujeta, saj sta ravnokar ugotovila, da moj sendvič vsebuje salamo. Potem imam izbiro, vrnem se lahko do El Medana in si privoščim luštno „tapas“ kosilce v enem izmed obmorskih barčkov. Če ima kdo presežek energije in nekaj poguma pa si lahko umisli še kakšno uro surfanja ali kajtanja.
3. Paisaje Lunar
Pohod bolj meditativne narave. Pot sva začela v najvišje ležeči vasi v Španiji Vilafloru. Na glavnem trgu sva se oskrbela z zemljevidom poti, vendar nisva imela večjih težav z orientacijo, saj so naju table spremljale že iz središča vasi. Sprehodila sva se mimo terasastih njiv in opuščenih kmetij skozi dišeč kanarski borov gozd, ki spominja na prizore iz Jurskega parka. Po dveh urah sva prispela do glavne atrakcije poti – belih kamnitih formacij, ki so nastale s selektivno erozijo in spominjajo na lunino pokrajino. Po krožni poti sva se vrnila do vasi Vilaflor, kjer sva se okrepčala z lokalnimi specialitetami. Izbiraš lahko med: mojom**** s kanarskimi krompirčki, čičerikino enolončnico – ropa vieja, kozličkom ali zajcem).
V izlet lahko vključiš postanek pri Pinu Gordu (nahaja se kakšen kilometer iz vasi), ki je najdebelejše drevo na otoku. Drevo je prav tako kot ostali bori kanarski endemit (Pinus canariensis). Poleg tega, da je „gospod Gordo“ (v španščini to pomeni debel) najdebelejši, izpolnjuje tudi najbolj skrite želje.
4. Barranco del Inferno
Pred vstopom so nama v španščini in angleščini razložili pravila v soteski in naju opremili s čeladami. Ime napoveduje, da te čaka divja narava. Del poti je potekal po starem akvaduktu, celotna soteska pa je polna zanimivega rastja (nekatere rastline so tudi endemitne). Na kontrolnih točkah so naju pozdravljali strički, ki nadzorujejo, da se v zavarovanem območju vse odvija po pravilih. Na koncu poti se lahko za nekaj minut sprostiš ob krasnem slapu. Name, ki sem razvajena s pogledi na alpske slapove, odkrito povedano ni pustil prav posebnega vtisa je pa res prijetno doživetje, saj na otoku Tenerifu nismo ravno vajeni tekoče vode v obliki rek in potokov. Po prehojeni poti se lahko ustaviš na najbolj znanem kanarskem piščancu v vasi Adeje, restavracija, ki je za to specializirana niti nima drugih stvari na meniju.
Za dostop v sotesko je potrebna predhodna rezervacija, saj lahko dnevno sprejmejo le 300 ljudi. Vstop znaša 8,50 € na osebo in je možen vsake pol ure. Paznik prosi, da se zaradi pretočnosti obiskovalcev ob slapu ne poslužuješ izvajanja joge.
5. El Teide
Seveda brez najvišjega vrha Španije ne gre. Sama sem potrebovala skoraj dve leti, da sem pravi čas naročila dovolilnico, ki je potrebna za obisk vrha. Približno 3 mesece vnaprej je potrebna rezervacija za zadnjih 200 m. Gondola cel teden zaradi močnih vetrov ni obratovala, zato smo imeli bolj malo upanja, da nam bo „ekspedicija“ uspela. Z avtom smo se po lepi cesti odpravili do Narodnega parka El Teide. Skozi gozd in gosto meglo smo se pripeljali do čudovite in s soncem obsijane vulkanske pokrajine, ki bi bila lahko scena za katerikoli film, ki vključuje zunajzemeljske prizore. Že od daleč smo opazili, da se majhna košarica v daljavi pomika proti vrhu. Predhodno smo si rezervirali t.i. fast track (hitri dostop) do gondole, da smo prišli pod vrh pravočasno. Naša odprava je potekala v zimskih počitnicah in pazniki na vstopu na vrh so bili presenečeni, saj se je na ta dan na pot proti vrhu podalo veliko Slovencev. Z gondolo smo se pripeljali do 3555 m n.v. Mene je na začetku presenetila lažja vrtoglavica. Kljub temu, da sem v življenju prisopihala tudi čez 5000 m n.v. je tokrat bilo malo drugače, saj smo v dobri uri prispeli praktično z morske gladine. Počasi smo po vulkanskem stožcu v redkem zraku z rahlim vonjavami po gnilih jajcih pripešačili na vrh (3718 m n.v.) in s fotografijami ovekovečili naš velik dosežek. V lepem vremenu se menda z vrha vidi vse do Maroka, mi smo se zadovoljili s pogledom na pisano kaldero in morje megle.
V primeru, da si za počitnice ne uspeš uredit dovolilnice za vrh je razgled s 3555 m n.v., kamor je dostop dovoljen vsem obiskovalcem, prav tako izjemen in primerljiv tistemu 200 m višje. Na poti navzdol smo tekmovali, kdo lahko drži roko dalj časa v fumaroli. Mogoče ne najbolj pameten izziv, saj si lahko roko kar fajn opečeš v vroči pari, ki izhaja iz globin vulkana. Na tem izletu se nas je skupaj našlo 5 geografov, zato smo preostanek dneva namenili še ogledovanju različnih vulkanskih formacij, ki jih v okolici vulkana seveda ne manjka. Na vulkan El Teide obstaja več možnosti dostopa. Lahko greš peš v obe smeri ali v eno smer. Na El Teide se lahko odpraviš tudi za dva dni in prespiš v koči pod vrhom. Vsi, ki tam prespijo avtomatično dobijo dovolilnico za vrh. V primeru, da dostopaš peš iz kaldere je potrebna planinska obutev.
Ne pozabi, če greš na Tenerife trekat
Za vse opisane trekinge, ki sem jih sama prehodila, ni potrebna posebna planinska oprema. Dovolj so bile superge ali nizki pohodni čevlji. In ne pozabiti na velike količine vode in sončno kremo z visokim faktorjem (prijeten vetrič z oceana te marsikje hitro zavede in pozabiš, da se sprehajaš v subtropskem pasu).
chiringito* preprosti bar oziroma brunarica na plaži, značilnost celotne Španije.
barraquito** tipična kanarska kava, ki jo pripravijo s kondenziranim mlekom, likerjem in cimetom.
ceviche*** surova riba pripravljena v limoninem soku. Znana jed v obmorskih krajih Južne Amerike.
mojo**** tipična kanarska zelena ali rdeča omaka, ki jo postrežejo kot prilogo kanarskih krompirčkov (neolupjen krompir kuhan v zelo slani vodi).
