“I am not sure,” sem zacel svojo zgodbo. Benny me je poslusal, vec kot je dovoljeval moj stereotip o Americanih. Poslusal me je in z menoj delil vcasih tako globoke misli, da njisem znal nadaljevati. “I am not sure,” sem zacel svojo zgodbo, ko sem vsaj delno predelal sporocilno vrednost njegove pripovedi o diagnozi raka, kemoterapiji in iskanju samega sebe. “I am not sure, what I shall do with myself. At one point I feel like completely devoting my life to exploration of myself, you know, traveling, but on the other side …” In me prekine: “Every day I ask the universe, where is the place she can get the best of me. Where can I contribute the most. You’ll get the answer.”
… ampak po drugi strani. Sem se pripravljen odpovedati vsemu temu, kar zaposluje moje mozgane na nivoju, ki sem ga navajen in za katerega ugotavljam, da je tako pomemben del mene, da ga tezko ignoriram? Se lahko odpovem vsem, ki bodo sedeli z menoj ob kavi, vsem, ki me bodo v nedeljo zjutraj prepricevali, da pohod na Veliko planino ni najboljsi nacin za zdravljenje macka in vsem, s katerimi bom delal nacrte, koval zelje in se tolazil ob razocaranjih. Torej. “Where can you can the best of me?”
Andrej je sel po svoje, jaz grem dalje po poti, ki je ne zamenjam za nobeno drugo. Cakam na avtobus za Trivandrum, izstopim v Karanagappallyju, se vsedem na drugi bus do mesteca Valikavu. Vmes verjetno se kaksen trajekt in kaksen tuk-tuk. Pa bom tam. V Amma ashramu.
Ze nekaj dni se prepricujem, da znizam svoja pricakovanja. Na zacetku potovanja sem si namrec od vsega najbolj zelel, da bi vsaj deset dni prezivel v tisini, se postavil na pot meditacije, morda joge, spoznal kopico prijetnih ljudi … odprl danes, vsaj po mojem mnenju, nujen komplementarni spekter zivljenja.
4 noci imam, pet dni. Vec mi Indija ni pustila. Malo dlje me je obdrzala v Goi (beri: pustila me je cakati na karto za vlak), malce mi je zasolila ceno za letalsko karto (beri: dva dni moram nameniti voznji na vlaku). Moja pricakovanja so ta trenutek drugacna. Nekako podobna tistim, ki sem jih zastavil pred celotnim potovanjem. Zelim, da bi mi bilo potovati sam lepo. Zelim, da bi mi bilo zivljenje v ashramu lepo. Zelim, da bi mi bilo lepo.
Ura je tocno 10.30. V nahrbtniku so banane in ena pomaranca. Oblecen sem v neoprane in po zatohlem odisavljenje kratke hlace in “Pot ob zici, 2010” majico. Za nohti je crno. Prav nic ne pomaga. Ce me osines s pogledom, vsake toliko naletis na zivordeco “piko od komarjev”. Obrit pred enim tednom, frizurca se je sama oblikovala v “fuzbal irokezo”. V desnem zelu inmam 210 rupijev, v levem listek z napisom vseh zgoraj omenjenih mest.
Na trenutke. No, pogosto me spreleti vrocica srece. Pocutim se tako nesramno svobodnega, da me sele glasno izreceni medmeti (taksni in drugacni) zbudijo iz transa. Priznam, enkrat se celo zalotil. Na glas sem rekel, verjetno me je kdo slisal: “Who’s the king now? Who is the motherf***ing king?” In bruhnil v smeh …
Sam sebi sem ful zabaven. Hudo 🙂
:)) aawwwiiiiiii
všeč mi je tvoja edina slikica s potovanja…
Lepo Mic, zelo lepo…..vesolje je bozansko in je okoli nas,vesela sem da si ga nekdo tako pogumno vzame!!!! Zivi, Uzivi, Ljubi vesolje <3