“Nič ni nemogoče,” odgovorim na kratko. In seveda suvereno stojim za tem. Seveda pa je celoten pristop k delu med potovanjem odvisen od odgovora na eno samo vprašanje: Kakšen je tvoj cilj? Če strmiš k temu, da boš preživljal dolge urice ob štetju cekinov in prestavljanju decimalne vejice v desno, potem sem prepričan, da se bo vsakršni načrt izjalovil.
Moj cilj je preprost: ohranjati možgane na visokih obratih in najti način, da ob vsem tem v novem okolju z odprtimi rokami (beri: sinapsami) sprejemajo vse nove dražljaje in jih pretvarjajo v dragocene izkušnje. Včasih neskončno lepe, včasih naporne, a bogate.
Sam potek mojega dela med potovanjem pa izgleda nekako takole:
- Brez dostopa do interneta ne gre, zato sva opremljena s SIM karticami za najine telefone in vsakokrat najdeva vsaj eno wi-fi točko v mestu, kamor se zatečeva, ko potrebujeva dobro povezava za dalj časa
- Vsak dan namenim vsaj kakšno urico delu. Namesto, da bi gledala TV ali posedela po lokalčkih, raje teh 60 minut namenim ustvarjanju. Kakršnemukoli že. Četudi je to samo branje člankov, učenje, razmišljanje …
- Vsake toliko časa si vzameva dan, dva, tri ko se v celoti posvetiva delu. Oba. Takrat tuhtava skupaj, brainstormava, se konstruktivno pričkava in z blazinicami prstov kuriva tipke. Ko je vojna, je vojna za vse.
Drugačno potovanje, vem. So plusi in so minusi. Torej, če kdo najde kakšen minus, naj mi prosim javi! 😉
Ja itak, da najdem prec en minus…npr. Po napornem delu ne mores na Kodeljevo ali v SEMa na swing 😉
Replika: ni napornih dni! 🙂 Ampak se strinjam. Pogrešava swing in swing klapo! Komej čakava, da se spet družimo!