Saj krava ima 4 želodce, ne? Joj, kako rad bi bil ena velika, mastna krava. Krava v Penangu. Njami. Tukaj se vse vrti okrog hrane. Pravi Malezijci jedo 6-krat na dan. Ko bi le tudi midva. Pa ne gre, ker se za vsak obrok tako slastno najeva, da sem nemudoma žalosten. Žalosten, ker bi še, pa ne gre. 🙂 Vem, vem. First world problems.
Penang je pač raj za vse tiste, ki nam hrana pomeni … vse. Priznam. Pri meni se vse začne in konča pri hrani. Tako pač je. Neskončno uživam, ko sem na smrt lačen, ker vem, da bom kmalu brbončicam ponudil nekaj okusnega. Ne razumem ljudi, ki snackajo. Zakaj bi se hotel “malo potešiti”, da “bom zdržal do naslednjega obroka čez kakšno uro ali dve”. No go. Počakam, da sem lačen kot volk in potem napaden tisto, kar pridiši mimo.
V Maleziji sva že 10 dni. 10 dni več, kot sva načrtovala. Edina drava, kamor sva prišla popolnoma brez plana in brez pričakovanj. In ja, super je. Ne motijo naju trume kitajskih turistov, ker nisva iskala “samotnih otočkov”. Ne motijo naju rahlo višje cene, ker kljub vsemu zapravljanju še vedno ne preseževa budgeta 60 eur na dan, pa če se še tako trudiva.
Otok Penang je velik 1000 km2. Dvajsetkrat manjši od Slovenije. Šest Ljubljan. Ena velika zmešana enoločnica. Najina ulica je na robu indijske četrti, kjer je vse pisano, dišeče in glasno. Nimajo piva, zato greva 100 metrov bolj desno h Kitajcem. Ti ga žgejo do onemoglosti. In ko iščeva nekaj umirjenega, greva na kavico k Malezijcu, ki nama razloži še vse o durianih in lokalnih mošejah.
Danes zjutraj sva jedla pri Indijcih. Roti z jajčko. Zdajle se hladiva na klimi. Katka ureja angleški blog, jaz pišem tega. Lepo je in mirno. Čutim, da postajam lačen. Wooohooooo!
Plan za naprej? Malce prej sva se “odločila”, da greva na Borneo. Nisva še bila, menda je lepo, časa imava na pretek. 🙂
