“Oh, you lucky man!” pravi stric, ki nam skupaj s tetko zjutraj v naši kuhinji pripravi zajtrk.
“Yes, I know, I know,” odgovorim, ker dejansko tako je.
“You have strong boy, good boy!” nadaljuje.
“Yes, strong, very strong,” pristavim.
“Very good boy,” ne odneha.
“Yes, yes,” malo tišje.
“Good boy, very strong boy, you lucky!”
“And I have a beautiful girl,” zdaj končno odgovorim, da bo razumel.
“Yes, yes,” zdaj on malo nesigurno. Malo tišine. “But your boy. Strong. Good! You lucky man!”
No, očitno je na Baliju bolj zaželeno imeti fantke, kot punčke. I guess. Mislim sicer, da je ključni razlog v tem, da je Lila že v takšni starosti, ko nanjo gledajo kot na otroka, Art pa je v očeh prav vseh še vedno dojenček. In ga nosijo po rokah, hranijo z vseh koncev in se grebejo za njehov high five?!
Priznam, da si v najbolj optimističnem scenariju nisva predstavljala, da bo potovanje na Baliju (no, pa tudi prej na Tajskem) z otroki tako … enostavno. OK, pustimo to, da nam je danes Art med sprehodom po ozki potki med riževimi polji med “oči, lej, lovim libice s palco” padel direkt v mlakužasto njivo in ga je Katka sprala pod naključnim dotokom vode. Vse ostalo je, če sprejmeš zdravorazumno mero tveganja, zelo pri roki.
Prevažanje sem in tja
Pri prevozih sva vselej najbolj previdna. Če se že postavljamo v morebitno tveganje, ga zmanjšava na minimum. In od voženj na Baliju me je najbolj skrbel dolg prevoz iz letališča v Ubud. Zdaj, vselej obstaja tveganje, da se kaj zgodi, je pa res, da hitrosti na tukajšnjih cestah z vsemi brutalnimi zastoji, ki ne trajajo samo nekaj ur dnevno, ampak praktično ves čas, niso več kot 35 km/h. Če k temu dodamo še to, da so vozniki na Baliju eni najbolj mirnih in uvidevnih ter da se v križiščih brez prometnih znakov vse pogovorijo z nasmehi in kretnjami, potem je (upam!) tveganje res nizko.
Ko smo preživeli ta prvi dvoinpol urni prevoz, sva se še dodatno opogumila in do zdaj smo naredili že dva celodnevna izleta s šoferjem in zadostno varnim avtomobilom po otoku. Cena na izlet je cca. 50 eur in peljejo te kamor želiš (če le ni čisto na drugem koncu otoka). Najboljše od vsega pa je, da se ustaviš kjer želiš, ko želiš, za kolikor dolgo želiš. Mi smo šli na lov za durianom, templji, dobro kavico, riževimi polji in nekaj bolj skritimi kotički. Par nekajkrat lulat ob cesti.
Za krajše razdalje uporabljamo Grab (njihov Uber). Je konkretno cenejši od taksijev in zadnja leta ga pridno uporabljajo predvsem lokalci za dodaten zaslužek. Ko se premaknemo na izhodiščno točko za sprehod, na kavico ali pa večerjo … Grab. Večinoma za 20-30 minutne premike (7-12 km), plačamo 3-4 eur. Vredno
Hrana
Redko kaj na Baliju ne peče. Četudi zveni tako domače kot babi guling (pečen odojek) in izgleda še bolj slastno kot pri nas, naj vas ne zavede. Tetka za pultom bo nekam podtaknil svoj sambal (pekoča omaka) in otroci se bodo najprej jokali “peče, peče, vodooooo”, potem bodo pa lačni. No, ne, ne bodo. Še prav povsod sva se uspela dogovorit, da so nam pripravili kakšno porcijo čisto clean ali pa so imeli na meniju nekaj za otročke. Bolj kot si na turističnih krajih, lažje je, drugje pa z enostavnim “ibu, tidak pedas” tetke poskrbijo tudi za otročke.
Seveda imajo tudi svoj wolt. Včeraj smo si z Grabom v našo hišo naročili sushi, ramen in dva babi gulinga. Za dostavo smo odšteli 3 eur, ker so pripeljali iz dveh različnih lokacij, ampak se je splačalo. Otroka sta bila ravno dovolj ku-ku, da sva se odločila, da ne odpreva še te fronte. Pa smo bili doma, na varnem, za veliko stabilno mizo, blizu vode, WCja in kopice barvic.
Da ne boste mislisli … seveda dnevno padajo kakšni sladoledi, pa čokoladice, pa Kopiko (kdor je bil tu, pozna). Se pa trudiva, da jima predstavljava čim več lokalnega sadja. No, Art je včeraj svež kokos poskusil šele po tem, ko sem mu obljubil, da bomo na poti domov v trgovini kupili Kinder jajčko, ampak ga vsaj je. In če se ga je prej branil kot hudič križa, je takoj po tem spregledal, da je to nekaj najboljšega in je skoraj celega popil sam. Male zmage s podkupovanjem!
Prenočišča
Ne bom izgubljal besed. Izbira takšna kot verjetno nikjer na svetu. Cenovno od 10 eur na dan do neskončno. Poklikaš filtre (bazen, zajtrk, kuhinja …) in je zbire še vedno polovica od neskočno (ja, neskončno). Mi bomo zamenjali tri prenočišča. Eno v centru Ubuda, eno med riževimi polji in eno ob morju. Prvo 40 eur, drugo 230 eur, tretje 130 eur na noč. Povsod zajtrk vštet, povsod bazen.
A pa se imata otroka lepo?
Naš današnji dan do tega trenutka. Vstanemo ob 7. zjutraj. Še preden dobro zazehamo, nam v kuhinji začnejo priprvljat zajtrk. Art in Lila stečeta do tetke, ki ju seveda takoj vzame v naročje. Pojemo slasten zajtrk in gremo v bazen. Gledamo riževa polja in ptice, ki se skrivajo med bilkami. Okoli 10. ure si oči in mami zaželita dobre kave in gremo na malo daljši sprehod po stranpoteh vasi. Vroče za znoret, malo joka, malo padanja v blato, nekaj postankov za družinsko fotko in prispemo. Dva macciata, dva babychina, tri rogljičke. Vse slastno, tako da se mi zdajle ko ti pišem cedijo sline. Art želi vedno plačat, mu dam denar, steče do blagajne in reče: “Bayar!” Plačam! Seveda smeh, pristane spet v naročju, Lili to že ni več tako pomembno in riše dalje svoje umetnine. Na poti domov se ustavimo pri gospodu in gospe, ki sva ju prvič obiskala 10 let nazaj. “Ibu, do you remember us?” Naju gleda. “No, sorry,” pravi. Šment. Vseeno naročimo dva nasi campurja (mešana riža) in dobimo tisto dodatno nepekočo porcijo za otroka. Zraven pohlastamo štiri Pocari Sweat-e in Art spet plača iz naročja. 4,5 eur. Kar nam vrne, pustimo za napitnino. Vmes se vrne njen mož: “Yes, yes, I remember!” No, lepo. Se malo pogovorimo, pokličemo Grab in gremo domov. Vsi štirje se slečemo do nagega in se vržemo v bazen. Napoveva, da še 10 minut in gremo spančkat. Upor, jok, ne, ne, ne, nočem, rada bi igrala šah, še bi se kopal … Ne popustiva, ju dava spat. Zdaj spita. S Katko sediva za mizo in pijeva vodo in jeva KitKat.
Ja, po mojem se imata lepo. 🙂
A imata starša kaj časa zase?
Noup. 🙂
