Ura je 6:07. Lila se zbudi prva. Nekaj menca, me prime za roko in me praska. “Očiiii,” začne. Nekaj si zabrundam v brk. Me praska dalje. Skozi priprte zavese vidim, da se riževa polja v daljavi že barvajo na sončno. Sonce se izza naše hiše prebija čez visoke krošnje tega in onega drevesa. “Očiiiii,” nadaljuje, “a lahko greva en šah?”
Naša vila je sestavljena iz štirih ločenih hišic. V eni imamo dnevno sobo in kuhinjo, v drugi in tretji spalnici, zadnja pa je z vseh štirih strani odprta in je bolj gazebo kot hiška. Na sredi med njimi je džungla, med njo inifinity bazen. Z Lilo se parkirava za mizo in nastaviva figure. Štiri manjkajo. Dva kmeta, en tekač in en kmet. Slednjega je včeraj Art zalučal nekam v zgoraj omnenjeno džunglo. Za vedno izgubljen.
Naučim jo, kaj je to rošada (“Kaaaaaj?!”) in pokažem, kako se kmet spremeni v kraljico, če pride do konca (“Kaaaaaaaaaaaj?!”). Sredi igre naju prekineta dva nasmejana fanta s papayo in dragon fruitom v roki. “Selamat pagiiii,” pozdravita. Dobro jutro. Ko iz sosednje spalnice Art zasliši znane zvoke, prileti … ja, dobesedno z roko naprej kot superman in direkt v kuhinjo. “Očiiii, a lahko gledava?” Ju posadim na barske stolčke in nadzorujeta pripravo zajtrka.
Pojémo vsak svoje. Omlete, palačinke, šnitke. Vsak svoj krožnik sadja, mami in oči še kavo. Ko smo konec, gremo kakat. Imamo tri WCje. Vse OK!
Preden bo sonce v zenitu in na nas metalo tavroče žarke, gremo na sprehod. Na google maps najdem najključno potko med riževimi polji. Opozorim družino, da nimam garancije za to, da bo lepo, enostavno ali oboje. “Seveda gremo,” pravi Katka, “saj smo raziskovalci.” Nismo ravno Markotipoloti ali Vaskotidagame, a malo tega “v neznano” pa ob vsakem takem izletu vidim v učkah tamalih dveh.
Ob sprehodu med polji pokaževa, kako izgleda riž, ko je samo drobna bilka, kako zraste, kako postane rjav kot pšenica in na srečo ga za sosednjim ovinkom dva strička sušita kar na polju. “… in potem ga naložijo na ladjo in pride k nam v Ljubljano na krožnik.” Nisem prepričan, da sta razumela širino tega čudeža …
Ustavimo se v eni izmed tisoč gostilnic na poti. Na Baliju jih ne manjka in izbor je nadpester. Na levi bo warung, ki ima komaj kaj strehe, umazana tla in stene pa ibu, ki ima manj zob kot Art. Na drugi pa fancy restavracija, v kateri ravno gostuje chef iz tam-nekje-daleč in samo ta teden pripravlja svetovno znane slaščice tukaj na Baliju. Tokrat smo zavili v slednjega. Dva rogljička z vanilijo, enega slanega z indijskimi oreščki, dve kavici in babychino za otroka. 14 eur. Poceni nebesa.
Ura se približuje tavroči. Hodimo po glavni cesti z razritim pločnikom, sredi katerega vsakih nekaj metrov raste ogromno drevo. Mimo nas švigajo avtomobili s klimo in motoristi oblečeni za smučanje na Voglu. Tu in tam nam kdo potrobi, samo prijazno, češ “tukaj sem”. Potimo se kot majhni prašički, dvakrat počijemo v senci velikega dreva, ko končno prispemo.
Warung Ibu neki-neki. Tu sva prvič jedla in tankala najin skuter 10 let nazaj. Potem sva se vrnila še dvakrat. Tetka ima razmetano in na prvi uč umazano gostilno. Ni se spremenila niti za las. Njena “delavnica” je še vedno ista. Spredaj ima razstavljeno pečeno meso, kuhano zelenjavo, jajčka in riž. Zadaj ob steni v vrelem olju cvre kokošja bedrca. Naročimo dvakrat riž z vsem mogočim in hektolitre Pocari Sweata. Šele sedaj ko smo se vsedli, se začnemo zares potiti. Majica je mokra spredaj in zadaj, da pod pajsko sploh ne govorimo. Artu po čelu teče slap, ki se ne zmeni niti za evolucijsko pravilno pozicionirane obrvi. Jemo, pijemo, govorimo manj, ker se borimo vsak s sabo.
Art vedno plača. Dam mu denar, steče do ibu in reče: “Bayar!”. Plačam! Tetka (kot še vse pred njo) je začudena, presenečena in ker ne ve, kako dalje, pogleda mene, jaz rahlo pokimam in Art je že v naročju. Nekaj balijskih besed, ščipanja za nogice, božanja po glavi. Tetka pove, da je njuno nepekočo porcijo dala brezplačno in da naj se še kaj vrnemo. 7 eur. Mi pa siti. Pokličemo taksi in gremo v 4,2 kilometra (25 minut #promet) oddaljeno vilo.
Hodimo po dolgi potki, ki vodi do hiše. Iščemo polžke s špičastimi hiškami in pozorno spremljamo, če bi koga našel kakšen komar. Za enkrat jih ni. Kar je skoraj nemogoče in sumljivo čudno. V trenutku ko stopimo skozi (pre)ozka vrata, ki vodijo v našo džunglo, si vsi štirje slečemo vse kar imamo mokrega na sebi in že smo v bazenu. Čeprav na riževem polju pred nami nekdo pleje, se ne damo. Mi ne motimo njega in ona seveda ne nas.
Eno uro se kopamo, temu sledi mesarsko klanje. Nočemo ven iz bazena, seveda ne. Jok. Trma. Tek naokoli. Nočem, ne bi, hočem še. Lačen, kakat, lulat. “Nimateeeee me radiiii,” je Artova najnovejša pogajalska metoda. Po 10 minutah nama uspe. Otroka spita.
Naslednjih 90 minut se ne zgodi nič posebnega, ker starša počivata.
Popoldan je mirnejši, ker smo s potekom dneva do tega trenutka zadovoljni in je FOMO popustil. Če nama uspe dovoljkrat reči “Ne”, se otroka zaigrata sama. Malo v bazenu, malo s figuricami od šaha. Če sta res utrujena, se skupaj vležemo v naš gazebo in poslušamo avdio pravljice. Muca copatarica je še vedno zelo priljubljena, čeprav se jih hitro pribljižujeta tudi Sneguljčica in Videk.
Spahuje se nam po durianu, papayi, rižu, pekočem pujsku in kuhani zelenjavi. Vse to je očiten znak, da bomo danes jedli nekaj drugega. “Pico?” vprašam. “Pico!” odgovorijo sinhrono.
Dan zaključimo z usti prepolnimi sira, paradižnika in pršuta. Spomnimo se na Slovenijo, ampak samo za trenutek. Potem smo spet doma na Baliju in kakofonija žužkov, ki ponoči čuvajo riževa polja, nas pospremi v sanje o čimer in vsemu.
