Priznam. Če ne bi imeli bazena v naši hiši, bi s Katko te dni konkretno trpela. Na poti smo 18 dni in tradicionalno se tukaj pojavi prva utrujenost. Nekaj takšnega kot po 7. kilometru na Ljubljanskem maratonu (ko sem bil še mladih kolen, sem enkrat v življenju celo pretekel 21 km). Malo imamo že dovolj riža in ocvtih kokošk, tu in tam naročimo kakšno kokakolo (za želodec!) in zelo nam diši klima iz bližnjega nakupovalnega centra. Včeraj sta otroka gledala Pujso pepo, mami pa je tolažila očija. Jedli smo pico in njoke, pili negroni in šli na masažo.
Iz Ubuda smo se prestavili na jug otoka in se za*ebali. Tu, kjer smo sedaj, nama je od vseh lokacij, ki sva jih že zamenjala na Baliju (vsaj 15), najmanj všeč. Od tod so tiste neslavne fotografije sicer čudovite plaže s kupi smeti, ulic, kjer ti vsakih nekaj metrov nekdo nekaj vsiljivo ponuja … in še komarje imamo! Prej smo v okolici Ubuda srečali cele tri. Zdaj smo prek Graba naročili XXL sprej za komarje in vsak dan dvakrat prešpricamo celo hišo in za vsak slučaj še vso džunglo okoli bazena.
Da bi popravili priokus, smo si zvečer privoščili ribjo večerjo na plaži. Pomaknili smo se toliko visoko, da so sipine zakrile smeti in se delali, da je vse OK. 60 eur za ribjo ploščo z razgledom na sončni zahod? Ni malo, smo prepričani, da je vredno. Naročimo. Jastog, riba, lignji, škampi, školjke, solata, riž, sadna solata … na meji ogabnega. Mrzlo, rak star in s temnim mesom v sredini, riba trda, jastog gumijast, školjke sladke. Čez pol ure sem vse to od zelo blizu videl v WC-ju levo od spalnice.
Ne bo pa to pokvarilo vtisa o Baliju. Obožujeva ga. Misliva, da bo tudi otrokoma ostal v lepem spominu. Naslednjič pridemo sem vsaj za kakšen mesec, najamemo avto in ga raziskujemo tako, kot sva ga midva nekoč.
Jutri gremo naprej. Ob 17.50 imamo let iz Balija v Auckland na Novi Zelandiji. Let traja 8 ur, držimo pesti, da bomo sedeli skupaj, saj smo ta let rezervirali zadnji hip, ko je bilo letalo že precej polno, sedežev pa nismo doplačali. Ko bomo pristali na Novi Zelandiji bo tam ura okoli 6. zjutraj, po “našem” trenutnem času pa 2. zjutraj. Upam, da bomo na letalu zaspali vsaj za kakšno uro ali dve, saj nas takoj po pristanku čaka prevzem avtodoma in dobro uro vožnje do našega prvega kampa.
p.s. Zanimiva prigoda včeraj. Smo si privoščili masažo. Seveda brez gotovine, zato moje tri pustim v salonu in skočim do bankomata. Dvignem milijon rupij (dobesedno, 52 eur), tečem nazaj, plačamo in se podamo po razritih pločnikih, mimo pretrganih električnih napeljav in po sredi neosvetljenega krožišča do shopping malla. Se vsedemo, naročimo juhco in naletimo na predstavo tradicionalne glasbe in plesa. Hočem pogledat, kakšno bo vreme prve dni na Novi Zelandiji, ko vidim, da nimam bančne kartice. Panika za 5 sekund, potem pa takoj resignacija. “Ah, sranje, pozabil sem jo na bankomatu, itak so mi jo že ukradli.” Skočim na Klik, zaklenem kartico, jem juho dalje, nakar me Katka prepriča naj le grem pogledat nazaj do bankomata. Jo upoštevam. Po isti poti nazaj, mimo elektrike, ne-luči in motoristov. Švicam kot konj. Pridem tja, mimo vrste z opravičilom “maaf, bli” in … ne morem verjet, kartica me je eno uro čakala na vrhu bankomata. Sreča? Karma? Naključje?
