Hedonizem a la Hoi An

Če bi bil 15 centimetrov manjši, bi na Metelkovi veliko več plesal, ker moja glava ne bi neumno štrlela nad vsemi ostalimi. Če bi bil 15 centimetrov manjši, mi Katka pri fotkanju selfiejev ne bi porezala glave. Če bi bil 15 centimetrov manjši, bi lahko noge na 15-urni vožnji z busom elegantno stegnil in spal še veliko bolje.

A veš tisto, ko rečeš “street food”? No, to.

Končno. Mesto, ki utripa prijazno, počasi in barvno. Hoi An. Nekje na polovici med severom in jugom Vietnama. Naselbina ob reki, čez katero ob večerih pade sijaj tisočerih lampijončkov in mirna klasična glasba po ozkih ulicah, sicer zaprtih za motorna vozila, razpošlje prijetne harmonije.

“In kakšne imava kaj plane?” je vprašal nekdo izmed naju.
“Prav nikakršnih,” je odgovoril drugi.

In kaj to pomeni? Nobenih vstopnin, nobenih ogledov, nobenih dodatnih stroškov. Jiiiiiiha! In kam gre ta denar? V hedonizem!

Naredi sam: svež spomladanski zavitek.

Okusne dobrote kričijo: “Miiiic, pojej me, pojej me!” in pivo s šarmantnim glasom pravi: “0,2 eur za 3 deci bo pa že šlo, kajne?” In tako sva dan prepešačila po ulicah gor in dol, levo in desno, desno in levo (ker sva se ponovno izgubila), pa nazaj gor in dol.

“Tole bi!” ali pa “Kaj pa misliš, da je tole?” in pa “Tole zgleda hudo dobro!” so bili ene najpogosteje izrečenih povedi današnjega lepega, sitega dne.