Ta vlak, ki tiho pelje
Če bi moral izbrati en samo stvar, ki bi jo brez obžalovanja počel do mojega poslednjega pomladnega dne, bi si brez pomisleka izbral sedež na indijskem vlaku in potoval. Se premikal. Lovil slike in ustvarjal spomine. Vsak dan nove. Vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo nove. Težko je razumeti in morda še težkje povedati, ampak vožnja z vlakom je najboljši približek tega, kar je vmojih mislih zapisano kot “moj lifestyle“.
Svoboden sem, pa spet ravno toliko kot me omejujejo tirnice. Presežek svobode nikoli ni OK.
Beležim utrinke in rišem spomine. Ravno dovolj močne, da o njih razmišljam, a spet ravno dovolj šibke, da brez kujavosti predajo mesto vsakemu novemu, lepšemu.
V vsakem trenutku lahko izstopim. Imam možnost te izbire. A pri vetrovni hitrosti bi bilo to skorajda neumno. Včasih se je potrebno podrediti in poklekniti pred mogočnejšimi. Čakam na postaje.
Po 14 urni vožnji z vlakom iz Kerale v Goeo, sva končno prispela. Utrujena. Malce lačna. Malce tečna. Očitno bo tudi to “moj lifestyle”.
-
- Na postaji stričko spi na levi z ženo, na desni s svojo umetno nogo. Logično.
-
- Stric raziskuje Katjinega Kindla.
-
- Zame so pogradi maaaaalce prekratki. 🙂
-
- Najin Sleeper vagon S4.
-
- Stric ga je zaspančkal.
-
- Pogled iz zgornjega pograda.
-
- Kosilo na vlaku.
-
- Najino kosilo – vegetable biriyani.
Hvala vama, za vsako besedo, s katero opisujeta svoje potovanje, razmišljanja, občutke. Rada potujem (sicer veeeliko manj in na lažji način). Uživam ob branju vajinih vtisov, ob gledanju fotografij, na katerih iz vajinih oči sije zadovoljstvo ob odkrivanju novih kultur in novih doživetij.
Nestrpno čakam na novo javljanje. Bodita lepo in pazita nase.
Zinka, pozdravljena! Hvala za lepe besede … midva greva pa kar dalje. Zdajle imava sicer en teden oddiha v (pre)turistični Goi, potem pa dalje v rajastan na festival barv Holi!