Trenutno smo doma

Azija

Pristala na Maldivih.

Nekaj sva iskala za konec tega potovanja. Nekaj special. Nekaj morskega. Nekaj kar bo pustilo vtis in verjetno nekaj takšnega, kar si bova privoščila samo enkrat. Sva razmišljala celo o tem, da bi šla domov čez Ameriko, ali pa Mehiko, ali pa bi se celo ustavila na Islandiji. Ja, tako, nekaj special. Ampak bolj kot sva obračala zemljevid sveta, bolj so se nasmihali Maldivi. Zakaj? So morski, nedvomno bodo pustili vtis, prav gotovo si jih bova privoščila samo enkrat. In ja, so special.

Ulice na otoku Mafushi.

A veš tista podoba, ki jo imamo o Maldivih? Hišice nad turkiznim morjem, koktejli strupenih barv, deklice v bikinkah … No, to je ena sme neskončnega kontinuuma Maldivov. Tja se da, zelo enostavno. Ampak je drago, kot p****ca. Pootica. Nekaj sva se še nagibala k temu, da bi si privoščila eno takšno vilo za dan ali dva (beri tri), pa bi naju to udarilo po žepu za dobrega jurčka. In sva rekla raje, ne hvala. Drugič. “A si ne bova Maldivov privoščila samo enkrat?”. Hm …

Trenutno sva na otočku Mafushi. Je eden od poseljenih otokov, torej takšnih, kjer ni tahudih resortov. So domačini, njihove hiše, veliko mini hotelov in nekaj pošastno velikih, ki ravno nastajajo. Tako kot prav povsod drugod, tudi Maldivi rastejo v nebo. “Denar, ki ga plačate za takse, gre ves v roke politikov v glavnem mestu,” nama zaupa lastnika najinega mini hotelčka na plaži. “Mi ne dobimo prav ničesar.” Ja, tako je, kot povsod drugod.

Ker smo še vedno globoko v obdobju monsuna, je vreme, pa ga ni. Sonce in čez 10 minut dež. Slabost tega je, da smo glede vseh mogočih izletov, ki nama jih ponujajo domačini omejeni na dobro voljo vremenske napovedi, dobra plat pa ta, da so cene v tem času tudi več kot pol nižje, kot v visoki sezoni, ki se začne tam okrog septembra in vrhunec doseže novembra in seveda decembra. Najina sobica danes stane 40 $, v visoki sezoni bo stala 100.

Chillin’ Maldive Style.

Priznam, da se še loviva v tem novem občutku. Občutku, ko veš, da je občutek iz razglednice nedosegljiv (“Lejga, ne dam 1000 eur za to, da bom trikrat prespal!”), pa vseeno iščeš način, kako najti največjo žlico in kraj, ljudi in hrano zajeti s ta-velikim zamahom.

Katka si ta trenutek barva lase na roza, jaz pijem kavico in pomarančni sok, lastnik hotela gleda Jersey Shore. 🙂

Sorodni prispevki

Sorodne objave

Zaupam ti, ne zaupam ti …

“…and Sheeva. She is the goddess of?” je bilo navkljub rahli omotici ze moje...

Z Zoe po Sloveniji.

Pretekli vikend sva si končno vzela čas samo zase. Moram priznati, da sta bila...

S trebuhom za … rebrcami?

Spomnim se sestanka. Nekaj let nazaj v enem izmed malce “višje pozicioniranih” lokalov v...

Action. In res nikoli sam …

Spet je pristopila k meni. Tista drobna, crna, vedno nasmejana. Tista s temno rumenima...

Trans-sibirska železnica. Kje, kako, kam?

Indijski vlaki so prav gotovo moje najljubše prevozno sredstvo. So "enostavni", "udobni", "dišijo" in...

Prvo zlomljeno Sri Lanka srce.

Se vedno sva v mestu Kandy. Po plazah Negomba, kjer sva vse skupaj zacela,...

Utrinki

Komentarji

Odgovori

Vnesi odgovor
Vnesi ime