Vojaki azijskih ulic.

Vojaki so. Do zob oboroženi, z ostrimi pogledi in naborom psiholoških bulletproof taktik. Vstanejo pred soncem in na trde postelje ležejo, ko tema dokočno požre mesto. Veliko jih je, na vsakem koraku. Iščejo tarče in brezkompromisno sreljajo na vsakega, ki jim prekriža pot. Iz njihovič oči kriči globoko v možgane utrta misija: Prodati čim več spominkov.

“Ne zdržim več,” pravi popotnica, ki jo srečava na avtobusu.
“Samo nategujejo te,” pravi fant z razvlečeno majico.
“Res so tečni,” pravi gospod z Rolex uro.

Brez dvoma, res je naporno. In po 11 mesecih potovanja naju še vedno zmoti, naju še vedno kdaj vrže iz tira, nama gre še vedno na živco. Sploh takrat, ko sva lačna, prešvicana, tečna in naju lulat.

A vselej, ko v kakšnem izmed mest preživiva malce več časa, z ostrih vojaških obrazov padejo maske in se za njimi pokažejo tu matera samohranilka dveh otrok, tam oče male punčke, ki je pravkar izgubil službo. Tukaj fant, ki služi za plačilo šolnine na univerzi v sosednjem mestu, tam dekle, ki rada ustvarja in rada deli z drugimi. Padejo maske in pokažejo se pravi obrazi. Obrazi, ki so nonšalantnim zamahom rok naključnim mimoidočim skriti in obrazi, ki bi, če bi imeli možnost, tako kot ti zdajle najraje sedeli v svojem čistem stanovanju, stopili do tistega polnega hladilnika in poklicali otroka ter vprašali: “Kako si, je vse vredu v šoli?”

Danes je najin tretji dan v Hoi Anu in brez pomisleka ga uvrščava na seznam mest, v katerih bi lahko živela. Na prvi pogled je vse tako enostavno …