Ure. Te dolge ure.

19 ur za tem, ko sva v obcestni restavraciji popekla debelo krastačo in nekaj trenutkov kasneje pri uličnem zobraju popravljala mojo odkrušeno petico desno spodaj (seveda gospod za to ni želel nikakršnega plačila), sva stopila na majavo ladjo in zasedla vsaj 50 cm prekratki postelji v spodnjem nadstropju.

15 ur za tem, ko sva mirni gospe v lekarni z nazornimi kretnjami in pripadajočimi medmeti razložila, da potrebujeva tablete proti slabosti in jih dobila kar cel kupček (seveda različnih barv), sva jih s potnimi dlanmi ponesla proti ustom in hlastno pogoltnila.

13 ur za tem, ko sva gospodično v mini krilu, ki nama je prodala vozovnici za na otočje Con Dao, vprašala: “Kako dolgo pa traja vožnja?” in nama je brez pomisleka odgovorila “Samo 13 ur.” sva se spraševala, za koliko točno se je zmotila. In ali je mogoče, da so ti valovi, ki ravnokar razmetavajo prepolne vrečke z bruhanjem po palubi sem in tja, razlog za to, da se bo tale kalvarija nadaljevala še kar nekaj časa?

3 ure za tem sva stopila na trdna tla. “Trdna”. Po nekih fizikalnih zakonih prav gotovo, a najina organa za ravnotežje sta imela svojo zabavo še naprej.

7 ur po pristanku sva se zbudila v majhni, čisti sobici v zaspanem mestecu Con Son. Mestecu, kjer ravnokar močan veter prinaša glasove vseh desettisoče tistih, ki so jih med vietnamsko vojno tukaj z najbrutalnejšimi metodami mučili skoraj do smrti. Skoraj, ker je bilo tako še bolj boleče.

30 minute za tem, sva na povabilo štirih kvartopircev zvrnila vsak svoj štamperl riževega vina in kmalu za tem potešila še razdražena želodčka.

Minuto za tem, ko končam tale zapis, stopiva nekaj korakov od hotela na lokalno tržnico in si privoščiva nekaj v slastne sadeže ujetih vitaminov.

In potem zaspiva. Zjebana na hard! 🙂