Trenutno sva v mestecu Yudanaka, vzhodno od Nagana, malce višje od Tokya. Mestece je prej vas. Ne vas, selo. Sicer statistika pravi, da naj bi tod naokoli živelo nekaj več kot 12.000 ljudi, ampak iskreno povem, da sva jih srečala mogoče dve tisočinki tega. Neverjetno je, kako je lahko eno mesto tako mirno. Ampak, kar je najbolj zanimivo, je to, da je vse odprto in delujoče. Banka dela, ampak ni nikogar noter ne zunaj. Gostine so, ampak za zaprtimi vrati v hiškah, ki jim nikoli ne bi pripisal te vloge. Pošta je, notri so luči, ljudi pa ni. Včeraj sem videl neko (reševalno) vozilo s prižganimi rdečimi lučkami. Še zdaj mi ni jasno, kam točno je bilo namenjeno, ker se je po uličicah peljalo tako lagano in počasi, da je njegov naslovnik verjetno že dvakrat umrl.
Vremenska napoved kaže 100 % verjetnost, da bo deževalo prav ob vsaki uri v dnevu. Na srečo se moti. Tu in tam naju morda zmoči kakšna kaplja, nič hujšega. Še ko sva šla v gore na obisk k tem opicam, nama je dežek prizanesel. Ne le to, bilo je celo sončno.
Največja slabost, ki jo opažava pri Japonski, je ta, da je tako draga, da imaš slabo vest vsakokrat, ko počiješ za trenutek ali dva. Najcenejše prenočišče v tej vasici, pardon, selu stane 20 eur na osebo. Udon rezanci so vsaj 7 eur, kavica v eni izmed ličnih gostilnic je več kot 3 eur. Midva jo pijeva “iz bencincke” za 1 eur. Dobra. Več kot dobra.
Prvi teden Japonske je za nama. Zdaj bova potovanje malce obrnila na glavo. Namreč … na prejšnjem potovanju po Japonski sva spoznala kopico zanimivih ljudi. Družin. Celo zen meniha in njegovo ženo. In zdaj bova nekaj dni tu, nekaj dni tam, na koncu pa še nekaj dni meditirala. Druženje z Japonci. Tukaj človek ne more zgrešit. 🙂
