Irian Jaya: The Movie

Ko so naju lani po potovanju v Irian Jayi spraševali, če lahko pripravima potopisno predavanje, sva s Tadejo bila povsem enotnega mnenja in odgovor je bil enoznačen: ne moreva. Iskreno, nisva mogla. Imeti potopisno predavanje o potovanju na katerem so glavno vlogo odigrala čustva, skriti pogledi, vonji, okusi in bitje srca je .. nemogoče. Lahko bi predavala o najini poti, 21 notranjih letih, hrani, načinu življenja in morda kanček tudi o njihovi misteriozni kutluri, a to ni to. To ne prikaže tistega, kar posameznik doživi, ko pride v magnetno polje Irian Jaye.

Irian Jaya je tam, kjer boste našli droben rdeč krogec...

Na kratko. Irian Jaya (po novem se imenuje Zahodna Papua) leži tik pod ekvatojem, na 150. vzhodnem poldnevniku, tam nekje proti Polineziji. Je otok, zahodni del Papue Nove Gvineje. Velja za enega najbolj neraziskanih predelov sveta. Kraj, kjer se je čas ustavil še v kameni dobi. Kraj, kjer ljudje šele danes dobivajo prve informacije o “razvitem” svetu. In kraj, kjer kanibalizem še vedno živi v vsakdanu tamkajšnjih prebivalcev. Občutek za čas še ni našel mesta v njihovi logiki. Na vprašanje, kdaj so nazadnje pojedli človeka, smo dobili odgovor: “Yes, yes, yes. Two years ago. In 1999”. Mi smo bili tam lani, leta 2009. In ko si vprašal mamico res že v letih, koliko je stara, je z odščipnjenimi členki* na rokah pokazal 29. (*prva dva členka na prstih jim odščipnejo v znak žalovanja ob smrti enega izmed mož)

Wamena je mesto sredi gorovja v Irian Jayi. Do tja ne vodi nobena cesta, nobena železnica. Tja je mogoče priti le z letalom … če mu sploh lahko tako rečemo. Nekaj kar ima skoraj delujoče motorje in ga upravlja nekdo, ki prav gotovo ne razume polovico angleških izrazov, ki so napisani v priročniku za “kako ravnati v primeru nesreče”, ki se, mimogrede, dogajajo na mesečni ravni.

Tole je Mama Lena. Stara je 29 let. Res, tako pravi 🙂

Pa sva šla. Daleč v notranjost. Skupaj z Laro, Nejo in Zvonetom. Srečali smo se po naključju in združili moči. Pravijo, da je precej nevarno, zato je bilo tako lažje … pa vendar. Občutili smo njihovo logiko, njihov način živjenja, njihov slog. Za naju so bili to najbolj prijazni ljudje na planetu. Dejansko lahko rečeva, da imava v tistih koncih dobre prijatelje. Takšne, ki se naju bodo ob prihodnjem obisku razveselili. In midva njih.

Objavljam 9-minutni video, ki ga nisva objavila še nikoli. Pokazala sva ga zgolj najbližjim. Nisva ga želela predstaviti množično. Pretežko je bilo ob misli, da se tja morda nikoli več ne bova vrnila. A danes mi je pri srčku drugače. 2012 v moji glavi dobiva vse bolj žive barve in vem, iskreno vem, da Janezka (črni fant z dredi) še srečava …

httpv://www.youtube.com/watch?v=Tk74zaFr_rA

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.