Se mi zdi, da v življenju še nisem bil v procesu sprejemanja tako pomembne in radikalne odločitve, kot sem v tem trenutku. Na FaceBooku imam pri opisu samega sebe napisano preprosto tole: 2012, za vsako ceno! … in res ne lažem, če povem, da so prijatelji že večkrat name naslovili vprašanje, kaj hudiča mislim s tem. Kako vem, kaj bo takrat? Kako si sploh upam karkoli napovedati? Je mogoče res tisto, kar si mislijo, da je?
Ne morem vam izdati, kaj vse se mi plete po glavi, povem pa lahko, da naslov tega bloga ni izbran naključno. Psihično se pripravljam na tisto, kar si najbolj želim, pa vem, da zahteva odpovedovanja, ki si jih nikoli nisem niti predstavljal. Če bi bil sam, bi me bilo preveč strah. Dva sva. In tudi za to drugo osebo vem, da ima iste misli kot jaz. V dvoje je drugače, v takšni zasebi je predvsem lepo. Neskončno vesel sem, a hkrati prepoln zapletenih ugank. Izziv je …
Ok, eno je to ali sploh bo kaj, drugo pa je strah pred tistim kar bo in na nek način izziv in komaj čakajoča strast, ki hoče rezultat. Ampak kako zaboga potem veš, da bo zate ogromno sprememb? Mi se lahko vsaj opišeš da se primerjam s tabo 😉
LP, Tadej
Ne vem ce bo tole ustrezna analogija, ampak recimo ce si predstavljas da bos cez dve leti z nekom skupej kupu flet. Valda ga mas skoz v mislih in nacrtujes vse povezano s tem. Kaksn bo, kje bo, kolko bo stal … Kaksen bo pod, kaksen predpraznik, a bos mel splo stacionarni telefon al ne. In razmisljas o tej drugi osebi. Kk neskoncno si zelis da bosta zivela skupej, pa delila vse kar je zdej v tej situaciji prakticno nemogoce. In razsljas se dalje; kaj bo 2013, 2014 in 2020… 🙂