Za bozic.

Nekaterih stvari v Indiji preprosto ne pocnes. Denimo. Med voznjo na skuterju ne “zmrkas” vsem tistim, za katere se ti zdi, da imajo vklopljene dolge luci. Kaj hitro se namrec zaves, da si ti edini, ki se zadovolji s kratkimi. V Indiji se ne zahvalis vsakomur za vsako malenkost. Preprosto zato, ker se ne spodobi zahvaliti za nekaj, kar ne bos kupil, recimo. In v Indiji, kjer si sam, brez vsega in vsakogar, nikoli ne pojes celega kroznika surovih ostrig. Ce veste, kaj mislim …

... ammm ... kaj pa zdej? 🙂

Mislil sem, da mi bo tezje. Moja dva sta naredila cudez v tem, kako mi pribljizati bozic nazaj na raven, za katero se spodobi, in neskoncno sem jima hvalezen za to. Pa vendar. Bozic ni moj najljubsi praznik. Nekako ne zadostim njegovim pricakovanjem, nikoli. Ne znam izbrati daril, k polnocnicam, cetudi si tako sveto obljubim, po navadi fizicno ne utegnem, bozicne pesmi mi nikoli niso sle.

Tudi v Indiji praznujejo bozic. (Ne vem sicer zakaj to razlagam, ampak iskreno povem, da tudi tako samoumevna stvar ni bila razciscena v moji glavi pred prihodom v dezelo curryja). Danes je okrasen skoraj vsak dom, mogocne bele cerkvice se bohotijo z mavricnimi luckami in velike, res velike 3D zvezde visijo s tako-nenormalno-nezimsko zelenih palm. Pocutim se drugace. Bi rad rekel, da vas pogresam, da jokam nekje ob morju, da se smilim samemu sebi in hlipam s telefon v roki med cakanjem na kakrsen koli SMS. Pa cetudi tisti vsakoletni Mobitelov ali Si.mobilov. Samo, da vem, da nekdo misli name. Pa ni tako. Mislim na vas in vem, da kdo na mene, pa naj bo to dovolj. In rad vas imam …

“Kje sem? kar v slovenscini. Moje prve besede v tem jeziku odkar sem odsel na potovanje. “Kje sem?” Zbudim se v miniaturni sobici, nad mano visijo nevarni predmeti, le tam kaksen dober meter od mene se vidi nekaj blescecega. Cista tisina. Tipam z rokami okoli sebe, vse sumi. Kje hudica sem? Verjetno ne rabim razloziti,da tako mocna sprememba, kot je selitev iz turisticne hisice ob morju v domaco sobo lokalnega ribica pusti nekaj posledic in verjetno ni nujno, da razlozim, da so nevarni predmeti v bistvu zgolj moja brisaca, hlace in majica, ki jih slucajno susim (seveda, logicno in prakticno) nad mojo glavo.

Sobica je super, gospod je mega prijazen, stara mam s svojim Hindu jezikom se toliko bolj. Vceraj mi je razlozila, da ima sama deset otrok, da je “ta puncka, ki spi” njena najmlajsa pravnukinja in da bo gospod kmalu prisel. Da le coln spravi na varno. No, lahko bi rekla tudi, da me je cakala ze 10 let, da mi v zameno za obisk daruje “to puncko, ki spi” in da naj jo pojeva skupaj z gospodom, ki je ravno skocil po drva z ogenj. Nimam pojma, kaj mi je govorila. Izgledalo je prijazno in noc sem prezivel. Skoraj brez tezav.

Nekje globoko v vasici je najina hiska

Dan sva prezivela na motorju. S Chrisom. Glede na njegov entizuazem sem resnicno upal, da zna upravljati to zadevo. Pa se vsede na moto in me vprasa: “Which one is the break?” OK, Chris. WTF? 🙂 In ce vam zaupam, da sem potem vozil jaz s svojim znanjem o voznji motorja, ki je nekje na 2 od 10, potem si lahko predstavljate, da krave in nevarni vozniki riks “niso meli za burek”. I was king of the road. Maybe …

Chris v akciji

Tisina v dveh templjih, rabutanje kokosov, “wow man, this is amazing” na vec plazah. Nekaj manj kot deset cajev in ugotovitev, da dodatna porcija fish-curry rice-a stane le 5 rupij (8 centov). Pac, normalen dan v Indiji.

Uzivajte v snegu!

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

3 Comments on “Za bozic.

  1. sreca, da te je Ben naucil kk vozit motor! =)

Leave a Reply

Your email address will not be published.