Muškatni orešček in cimet.

Ura je nekaj pred sedmo zjutraj. Sedim pod velikim zelenim drevesom z listi podobnimi mangovcu in plodovi nezrelim breskvam. Sedim pod drevesom muškatnega oreščka. Sedim v mestecu Bandaneira, glavnem mestu otočja Banda. Tropskega otočja, ki se je po dolgi noči na trajektu na vsem lepem v najin pogled dvignilo iz strašljive modrine morja.

Sedim in pišem.

Če je kdo kdaj igral igrico The curse of Monkey Island, potem ve, kako se počutim! 🙂 Tole je pogled na 666 m visok otok z vulkanom, zadaj se vidi še kakšen mali izmed otočkov, kaj več od tega pa pravzaprav tukaj ni! 🙂

Prvi pogled na otočje Banda je veličasten. Nekaj drobnih otočkov se namaka v turkizno modri vodi, nad njimi pa bdi 666 metrov visok otok, pravzaprav vulkan. Mestece Bandaneira ima le nekaj 1000 prebivalcev in je po stilu “oblačenja” ostalo nekje v preteklih stoletjih. Pisane hiške so skrite v drobnih ulicah, obdane z obteženimi vejami muškatnega oreščka, banan, mangov. Tu diši po klinčkih, tam po cimetu.

Pravkar sem si natočil kavico.

Kljub temu, da mesto sprejema turizem z odprtimi rokami, je občutiti ponos, ki ga domačini gojijo do svoje deželice in svojih prednikov. Na otok 12-sedežno letalo poleti še vedno zgolj trikrat na teden in vsakih 14 dni tukaj mimo prisopiha trajekt.

Katka je vstala. Njami.

Palačinke z banano, cimetom in marmelado iz slastnega muškatnega oreščka.

Kuhinja, ki se je kot mozaik vplivov domačega okolja in želja, ki so jih s seboj prinašali nešteti osvajalci v zgodovini, je gurmanska. Včerajšnjo večerjo smo začeli z zelenjavno juho s cimetom in klinčki, nadaljevali pa z okusno pekoče začinjeno barakudo, škampi z (ne-vem-katero) zelenjavo, ocvrtimi lignji, jajčevci z omako (verjetno ena najbolj tipičnih lokalnih specialitet) in okusno solato z divjimi oreščki.

Grem se dogovorit za kuharski tečaj.

Sveži muškatni orešček. Devilish, ne? 🙂 Plod se uporablja za marmelado in omake, koščica pa za “naribat”. 🙂

Danes ob 11 naju mini ladja odpelje eno uro stran od mesta na otok Ai. Otok (tako pravijo) z enim najlepših koralnih grebenov na našem lepem planetu in otok, kjer bova poskušala vsrkati vse to, kar naju obdaja.

Ne vem, če bodo črke in besede uspešen prenosnik, a sreča, ki jo trenutno občutim je nepopisna. Na trenutke se mi zdi, da so tisti pridni delavci moje poti namesto v Rim “potegnili” kar do sem. In ne, ne bi živel tukaj. Občutka poponosti, ki ga doživljam v teh dneh ne želim pokvariti prav z ničemer, še najmanj pa z odprtjem bančnega računa in vseh skrbi, ki sledijo.

Tukaj bom vedno ostal zgolj presrečen opazovalec.

Ibu je prinesla zajtrk. Palačinke z marmeado iz muškatnega oreščka in cimeta.