Pirati z Maluku
Bilo je tako lepo, da je moralo it nekaj narobe. Po tem, ko sva iz Floresa uspešno pristala v mestu Ambon na otočju Maluku in “na hitro” kupila karto za oddaljene Kai Islands, je bilo veselje nepopisno.
“Očitno nama bo res uspelo,” je rekla Katka, ki nikakor ni mogla skrivati veslja pred dejstvom, da bova po nekaj dneh dejansko na Banda Islands.
“Ampak tole sva šla pa na blef!” sem rekel in sam pri sebi občutil podivjanost krvi, ki jo verjetno pozna vsak popotnik.
Plan je bil preprost. Z letalom na otočje Kai, tam biti dva dni, ujeti trajekt, ki tam mimo prisopiha vsakih 14 dni, pluti 12 nočnih ur in zjutraj prispeti na Banda Islands.
Kaj sploh lahko gre narobe?
Izmučena sva po 6 urah čakanja in prerivanja v vrsti za trajekt, padla na hladne lesene deske najvišje palube. V notranjosti ladje je bil zaseden prav vsak kotiček in ni nama preostalo drugega, kot da se “pokneva” na tla, zavijeva v vse cunje, ki jih imava in čez glavo povezneva še kapuco spalne vreče. Pa sva zaspala. Ob šumenju vetra in posmehljivem cviljenju podgan.
In bila je še tema, ko me je pokonci vrgel Katkin vzklik in krik.
“Kje je fotič?!” je rekla. “Kje je fotič?”
Panično sva premetala vse, v kar sva bila zavita, preiskala nahrbtnike, nato še koše za smeti, palubo, stopnice, sumljive obraze, ki so bolščali v naju. Nič. Nič, razen nepopisne jeze in žalosti.
Ko sva po zvočniku komurkoli, ki nama vrne aparat obljubila 200 $ in tudi na to ni bilo odziva, sva obupala. Tako zelo, zelo, zelo sva si želela na tole otočje, vse sva stavila vanj … a zmanjkala bo pika na i.
Že cel dan se sprehajava s cmokom v grlu. Ščepec jeze, žalosti, krivde, upanja.
V naslednjih tednih se bova na vse pretege trudila, da najlepše iz otočja Banda ujameva v objektiv najinih iPhonov, pred odhodom v Myanmar pa bova nekaj evrov investirala v nakup novega aparata na letališču v Bangkoku. Na tem mestu se zahvaljujeva vsem, ki stenama prispevali kakšen evro, dva, pet ali trideset prek najinega PayPal računa. Ta denar bova namesto v pivo investirala v … nekaj za lepše fotke! 🙂
Ja, saj je res samo fotič. In to je še zadnji trenutek, ko žalujem za njim.
Nekaj utrinkov s otočja Kai pa spodaj.
uf, res zna zaboleti, ko se kaj takega zgodi, ampak na koncu koncev je to še vedno samo stvar in stvari so nadomestljive, doživetja pa ne 🙂 uživajta na polno!