Če nama tole uspe, si dam tetovirat SDS logo. Na čelo.
Naredila sva najhudejši plan, kar sem ga sploh upal sanjati. Danes sva po treh vzletih in pristanih končno pristala na otočju Maluku, nekje med Sulawesijem in Papuo. Otočjem, katerega drugo ime je “Spice Islands” in je v zgodovini (okoli 17. stoletja) zaradi enormnih nasadov muškatnega oreščka veljajo za enega najbogatejših predelov sveta. “Neumni” Nizozemci so denimo del otočka z Američani zamenjali za otoček, kjer danes leži … Manhattan. Pametno, ne? 🙂
Še tisto minuto, ko sva pristala v mestu Ambon, sva stopila do prijaznega gospoda, mu povedala svoje želje in čez dobro urico (po tem, ko je Katki bankomat požrl kartico), sva v rokah že držala letalsko karto za Kei Islands. Okoli 300 kilometrov na jugovzhod, sredi ničesar. Tam bova tri dni, nato pa zajahava trajekt in greva na 10 urno vožnjo do otočkov Banda, ki menda veljajo za nekaj najlepšega, kar lahko doživi popotnik. Od tam bova, če bo ostalo še dovolj energije, letela na otok Seram in poskušala ujeti kakšen dan trekkinga v Manusela National Parku. Od tam pa nazaj v mesto Ambon in proti Mayanmaru.
Ej, tok sem hyper, da komaj tipkam! 🙂
Tooooo! Komi čakam!