5 “hočem domoooov!!!” trenutkov

Čeprav je potovati neizmerno in oh-in-sploh nagrajujoče in je vsak nov dan tvoj najlepši do sedaj, obstajajo seveda tudi trenutki, ko bi najraje vse nekam poslal, se ulegel v svojo čisto posteljo in prepričal babico, da ti pripravi tisto njeno okusno kosilo. A, jebat ga! Včasih pač moraš stisnit zobe (ali ritnice) in potrpeti 🙂 Ker je kmalu spet lepo. Tukaj sva opisala najinih 5 najbolj težkih trenutkov preteklih 14 mesecev potovanja.

1.) Noro utrujena na festival vročih balonov 

inle

Inle lake, Myanmar. Bil je eden tistih dni, ko sva prejšnjo noč oba slabo spala, deževalo je že 3. dan zapored, blizu jezera Inle pa se je odvijal zadnji dan festivala balonov na vroči zrak. Ja, tega pa ne smeva zamuditi!  Sediva v jeepneyu in malo nama je slabo, ker nisva vzela tablete proti slabosti. Dežuje. Lije. Čisto sva premražena. Na cesti je gneča, ker cel Myanmar rine na ta festival. Zaspana sva. Tako zaspana, da bi se najraje ulegla na tla in zaspala. Najbrž bi, če nama ne bi bilo tako slabo in če naju ne bi treslo. Po 2 urah mučne vožnje, naju čaka še 5 ur blatno-mrzlega festivala in še 2 uri vožnje domov, fuuuuuuck, SOVRAŽIM BALONE! Zakaj nisva ostala doma v postelji?

Pa sva preživela. Izmenično sva zadremala na plastični mizi v restavraciji na prostem, nabrala par atomov energije, potem pa si umetno dvignila voljo, spila eno pivo in se izgubljala po festivalu iz drugega vesolja. Videla sva celo en balon, ki je uspel poleteti navkljub dežju. Ostale dogodivščine iz Myanmara si lahko pogledaš tukaj.

2.) Borba s prašiči za WC 

menta

Mentawai, Indonezija. Ura je 21 h zvečer in v temi ne vidiš roke niti 5 cm pred obrazom. Mentawajska džungla je temna, v daljavi slišiš zvoke divjih živali. Včasih pod tabo zahrulijo prašiči, ki imajo domovanje v blatu nadstropje nižje. Lulat naju. Spet? Prekleta kava. Kako bova prišla po tisti ozki deski, ki ji pravijo lestev in brez padca v spolzko blato našla svoj kotiček v džungli? V eni roki svetilka, v drugi palica za odganjanje prašičev, ki bodo neučakano čakali na tvoj … pridelek. Ja, taka so pravila džungle za neizkušene.

Pa je le šlo, s skupnimi močmi – eden odganja pujse, drugi opravlja fiziološke dolžnosti. Na začetku je bil kar šok, ko sva slišala, da ni stranišča, potem pa sva sva pogruntala, kako to gre. Aja, včasih sva šla lulat kar iz zgornjega nadstropja. Ne sprašujte kako 🙂 Več o življenju s šamani tukaj (prav tukaj ja!).

3.) Ko po 18 urah brez hrane ne moreš zaspati 

wtw

Budistični samostan Wat Tam Wua, Tajska. Oooom, mantranje s smejočimi menihi in notranji mir. In lakota. Že 9 ur nisva jedla pa morava zdržati še celo noč, do 7 h zjutraj, ko imamo prvi obrok. Ja, zadnji obrok je ob 11 h dopoldne in potem se začne stradanje. Meditiramo po 7 ur na dan in s to luknjo v želodcu se je težko skoncentrirati na kaj drugega kot hrano. Vdih, izdih. Papajina solata, curryji, mango sticky rice, sadje, karkoli, pridite v najino naročje! Bud tho, bud tho. Ko zaradi 12 ur praznega želodca ne moreš zaspati, se res vprašaš, kako boš zdržal še naslednjih 5 dni.

Meditacija v samostanu nama je dala zvrhan koš neprecenljivih izkušenj, res pa je, da sva naju je pot iz samostana vodila neposredno na food court nedeljskega večernega marketa v Chiang Maiu. Ni si težko predstavljati vsega, kar se je nagnetlo v Micovem želodčku! Več o samostanski izkušnji – brez jokanja, kako sva lačna – lahko prebereš tukaj.

4.) Adijo nohti na nogah 

anna

Annapurna, Nepal. Do baznega tabora Annapurne, ki je na višini več kot 4000 m, s čudovitim razgledom na visoko mogočno gorsko lepotico, sva zmogla brez večjih telesnih priprav. Uživala sva v hoji, grizla v hribe in doline ter spodbujala soplanince. Potem pa je prišel dan strmega klanca navzdol. Vročina, bolečina v kolenih, prsti na nogah se tlačijo v čevlju. Hvala škratkom, da imava pohodne palice, ki rešujejo kolenske vezi in še dobro, da imava drug drugega. Da ne znoriva! Nekje na sredi naju ulovijo še pijavke. Kričiva in beživa ven iz močvirja. Fuuuj, trgava jih s stopal in paranoično pregledujeva telo, da nisva katere spregledala. Kdaj bo že konec tega mučenja?

Trek na ABC je ena izmed najlepših dogodivščin na tem potovanju. Je pa terjala svoj davek – Micevi nohti na nogah so za vedno izgubljeni (in imajo svoje ime – Čarovničke). Več o najini izkušnji z nekaj nasveti lahko prebereš tuhuhuhuhukaaaaaaj.

5.)    40 mučnih ur na avtobusu 

flores

Flores, Indonezija. Najina pot iz otočka Gili Air na otok Flores je v polnem teku. Sediva v minibusu in čakava. Poskušava zaspati. Ura je 5 zjutraj in mi smo v nekem neznanem mestu na muslimanskem otoku Sumbawa. Pot sva začela na trajektu iz Gili Aira na Lombok, se z avtom peljala čez del Lomboka, presedla na avtobus ter šla z avtobusom na trajekt do Sumbawe, se celo noč mučila zaspati na ovinkastih cestah. Seveda ni šlo. Premetavalo naju je iz enega sedeža na drugi. Še dobro, da imava tablete proti slabosti. Čaka naju še ena vožnja z minibusom in potem še en trajekt do Floresa. Skoraj 40 ur vožnje. A si nisva mogla privoščiti letala?

Jah, dolgi premiki znajo biti zajebani, ampak tale naju je kmalu nagradil z noro lepim otočkom Kanawa, njegovimi želavmi in morskimi psi. O težavnem potovanju po lepem Floresu, pa si lahko preberete tukaj.

Vse stvari sva preživela in se jim sedaj smejiva. Včasih (beri: praviloma vedno!) iz najtežjih situacij nastanejo najboljše zgodbe. In potovanje po Aziji je prav gotovo eden najboljših in predvsem neskončnih virov dobrih zgod.

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.