Na obzorju se je izza meglic risal bled obris otočka. Najprej zgolj silhueta, takšna, kot je Mali princ narisal boo, ko je pojedla slona, kmalu za njo pa še zelene palme, orjaška debla velikanskih dreves, krošnje muškatnega oreščka, globoke in slane zajede v klifh, rumenkasto bele plaže in turkizen obris koralnega grebena.
“Selamat datang di Pulau Ay,” je rekla teta in z nama delila olajšanje po zaključku enourne vožnje po ne preveč mirnem morju. Dobrodošla na otoku Ai.
Na otoku živi 1300 ljudi, cest ni, prav tako ni warungov (lokalnih restavracij) in elektrika je le od 6 do 10 zvečer. Ob večerih nekaj tetk zavitih v rute pred svojimi pisanimi hiškami prodaja kakšno sladkarijo, morda kavico, bonbone za najmlajše in cigarete za tiste zgolj malce starejše.
Glavni proizvodi, ki domačinom zagotavljajo preživetje, so peščica razmetanih hišic za goste, ki jih tukaj na leto nič več kot 100, banane, muškatni orešček, tapioka in oreščki kenari. Njihova glavna skrb, vsaj tako se kaže našim očem, sta plima in oseka, okus marmelade iz muškatnega oreščka in morebitna erupcija vulkana Gunung Api, ki je v zgodovini vselej naznanjal prihod brutalnih osvajalcev.
Na drugem koncu sveta, na najlepšem otoku, kar sem ga do danes uspel ujeti v objektiv svojih oči, pri najbolj prijaznem gospodu z vselej skrbno nazaj počesanimi lasmi in bleščečimi očmi, sva živela za 15 eur na dan. All inclusive. Mirna in svetla sobica z razgledom na morje in le nekaj metrov od njega. Zajtrk, kosilo, večerja. Kavica, ko sva si jo zaželala, prav tako mini bananice, papaya in piškoti.
Nič več kot 50 turistov v celem letu.
Ko mi je uspelo za nekaj trenutkov odmisliti vse tisto, kar me veže nase in na kar sem sam včasih tako brezpogojno in slepo navezan, sem se počutil kot glavni junak pravljice z drugega planeta. Po otoku so naju med dišečimi nasadi muškatnega oreščka vodile ozke poti in naju tu in tam pripeljale do mamice, ki je v leseno posodico nabirala oreščke divjih mandljev, gospoda, ki je naslonjen na drevo pasel svoje krave ali skupine fantov z mačeto, ki so obirali bog-ve-kaj. Mimo mogočnih skal in plantaže bananovcev sva po urici hoda pristala na beli plaži s kristalno turkizno vodo in pogledom na okoliške otočke. Ni jih veliko. V celotnem otočju Banda jih je zgolj 7, če štejemo samo tiste, ki so večji vsaj od ljubljanskega Prešernovega trga.
Ob večerih, ko so barve morja pokazale odtenek modre, ki je ne zmore niti “tanov photoshop”, so gladino elegantno rezali leseni kanuji in ribiči, ki so s prozornimi nitmi ovitimi okoli palcev lovili nekaj za večerjo. Nekaj, kar se bo podalo k odličnim omakicam iz muškatnega oreščka, praženim jajčevcem in papayini solati.
Da o snorklanju sploh ne govorim … o tem pa v naslednjem prispevku. Bolano, ti rečem, b.o.l.a.n.o.! 🙂
Lušna sta, lepo je. Itak 🙂 Mic, kodri ti pašejo. Pa brada tut 😉
Pozdravčki,
Maja+1 😉 *
Majčiii hvala! 🙂 Brada in kodri so nastali po sili razmer 🙂 Bodita lepo! 😉