Spominki iz potovanja – kaj sploh je to? Ko sem bila mlajša, sem na koncu potovanja zadnjih par dni posvetila iskanju spominkov. Pa za fanta, pa za mami … Uh, da ne bom slučajno pozabila na babi, ker bom sigurno še pol leta poslušala, da je nimam rada, če ji ne morem poslat vsaj razglednice! No, z dolgotrajnim popotovanjem so tudi spominki zašli v pozabo – razglednice so postale višek spominkov, domači pa so veseli že, če jih pokličeva po Skypu. Kdo še rabi tiste dišeče klinčke iz Balija? 😀
Pa vseeno naju občasno malo zadane nostalgija. Ker nimava spominkov, je najino stanovanje samo … Stanovanje. Stanovanje, ki ne pozna najine preteklosti iz potovanj. Spomine tako obujava ob prebiranju starih prispevkov bloga (kar se sedaj, ko napišem na glas, sliši precej čudno), gledanju slik iz telefona ali ob poslušanju Jamesa Morissona, ki nama je vedno pel ob tisti prvi kavi na terasi najine hiške iz Balija.
Pred časom so nama predlagali, da si za spomin narediva CEWE fotoknjigo. Za vse, ki še ne veste, kaj to je – fotoknjiga je knjiga, sestavljena iz vaših fotografij, ki si jo lahko s pomočjo posebnega programa urediš po svojih željah. Imaš veliko možnosti, da postaviš fotografije (od ene slike do ogromno slik na strani, v vseh možnoh pozicijah in kombinacijah), si ob strani dodaš prostor, kamor lahko napišeš dnevnik s potovanja ali pa dodaš tekst na same fotografije (recimo datum in kraj). Od ideje do zamisli je trajalo kar nekaj časa, predvsem zaradi mene – vzela sem si kar nekaj časa, da sem izbrala slike in se odločala, ali bi kaj pisala na slike ali zraven slik. No, na koncu sem se odločila, da najina fotoknjiga sploh ne rabi besed. Že tako veliko čvekava na blogu, Facebooku in vlogih. Želela sem, da bo spominek, ob katerem se lahko vsakič znova spomneva nečesa drugega. 🙂
In tako sva nekaj dni nazaj dobila knjigo v roke … in ostala brez besed! Debela fotoknjiga (več kot 100 strani), prava knjiga posvečena samo najinemu potovanju. <3 Ne vem, kako se počuti avtor, ko dobi svojo lastno knjigo v roke, ampak že midva sva se orosila, ko sva prvič listala najino fotoknjigo. Sedaj nama pač ne preostane drugega, kot da jo začneva kazati najinim babicam in si za večno zagotoviva njihova najboljša kosila. 😀
PS: Uspelo je! Babi zadovoljna, kosilo dobro. 🙂
