Zapustila Koh Samui, pozdravila Koh Phangan.

Lani poleti sva pristala v Jakarti, glavnem mestu Indonezije. Katka je brskala po Instagramu in navdušeno razlagala o nekem Kevinandi in neki Kadek in nekem Rizagu.

“Uau, kakšne fotke!” sem ujel. “Noro, obvladajo!” ali pa “Kako jim to uspe?!”

Pa sva jim poslala sporočilo, malce počakala in čez nekaj ur že klepetala z njimi v eni izmed uličnih restavracij na Jalan Jaksi v središču mesta. Skupni interesi, skupni cilji, skupne želje. In smo postali prijatelji.

Pred nekaj dnevi, nekaj ur po tem, ko sva prispela na Koh Samuiu, sva od Kevinande dobila sporočilo: “O, na Koh Samuiu sta? Nujno se morata dobiti z Davidom. Nujno!” In sva se. Prvič na večerji in pivu, drugič na celodnevnem izletu po otoku. David je namreč že leto in pol vodič na tem tropskem otočku in prav lepo se je prepustiti vodenju nekomu, ki točno ve, kaj potrebujeva. Samotne plaže, dolge pomole, pisane sončne zahode. Dobro lokalno hrano, tišino budističnih templjev in za konec še ledeno hladno pivo.

A ker naju čakata še dva otočka, sva se danes premaknila dalje. Na Koh Phangan. Pravijo, da je lepši, da je pristnejši, da je dražji. Za prvo in drugo ne vem, a s tretjim se na srečo za enkrat še ne strinjam. Spiva za 2,8 eur na osebo, jeva za ravno toliko. Skačem od veselja, ker je ob meni gospodična Tole-lahko-dobiva-še-ceneje aka Katka. 🙂