V Beogradu. Balkan all in!

Srbija in Japonska sta več kot očitno vsaka na svojem planetu, med njima pa tisoče zvezd. Tudi sonca. Ko bodo naši pra-pra-pra…vnuki leta 3200 raziskovali zgodovino, bodo prepričani, da je na globusu Zemlje prišlo do svojevrstne napake.

Zadnji dan v Tokyu se je sprva risal kot še eden tistih “zadnjih dni”, ko se ure vlečejo, minute nikakor ne minejo in je odveč vsak ud. Vstala sva zgodaj in se brez besed vpršala: “Kaj pa sedaj?”. Spet je deževalo, nizki oblaki so zakrivali zgornja nadstropja visokih stolpnic, midva pa vsak s svojim dežnikom in brez enega samega cilja v mesto. Še zadnjič.

Pa se je začelo. Že navsezgodaj je Katka v bleščeči zgradbi “Sega” odkrila svoj talent igranja pretepaški videoigric, me poteptala kot slastnega ščurka in se spopadla z ostalimi, boljšimi. Že dobro uro za tem sva se vsak s svojim mikrofonom na ustnicah znašla v eni izmed tisoč karaoke sobic, skakala po usnjeni sedežni garnituri in se naslajala nad ravno prav “reverba”, da sva se lahko ob vseh MTV hitih začetka novega tisočletja drla do dobesedne onemoglosti. Če me poznate, veste, da posluh in jaz nisva prijatelja, niti znanca, a vseeno sem bil tukaj manjši ščurek, kot pri videoigricah. Back to minolovec.

Če ne bi nekaj po poldnevu odkrila ene najboljših in hkrati najcenejših sushi restavracij v mestu, bi verjetno na letališče prišla še dovolj zgodaj, da bi Katka zadovoljila svojo željo po raziskovanju novih letaliških modnih trendov, tako pa sva po vseh protokolih pakiranja prostanka najine prtljage in kasnejšega razpakiravanja ob letališki kontroli, letalo komajda ujela.

V Beogradu

Pa je minilo 21 ur in sva pristala. “Dobrodošli v Beogradu. Ura je 12:15, vreme je sončno brez oblačka, zunaj pa 36 stopinj. Hvala, da ste leteli z Air Srbia.”

Ker je bil za naju Beograd ravno tako nov, kot kakšna vas v Aziji, sva poiskala turistične informacije. Teta na telefonu. Greva za 15 minut naokoli, prideva nazaj, teta še vedno na telefonu in očitno naju še vedno ni niti opazila, čeprav sva stala le “čez pult”. Še malo naokoli, prideva nazaj, se postavima pred njo, odgovorno za kopico turistov, ki te mesece derejo v Srbijo, ona pa končno po nekaj minutah kolegici v slušalko: “Počakaj samo minuto,” nama pa “Kaj bi rada?” Welcome to Balkan!

IMG_4868

Malce sva “skalibrirana” na Japonsko, zato vsaka najmanjša stvar, ki bi se nama morda pred leti zdela povsem naravna, danes izstopa kot rdeča ovca med bisernimi. Motorist se ob rdeči luči postavi zraven avtobusa, šofer ga sočno napizdi naj se postavi pred njega, motorist seveda to dramatično izpelje in za zaključek še mastno pljune na vetrobransko steklo avtobusa. Tetka na tržnici me prijazno ogovori kot “sine moj” in nama v vrečko nadeva najslastnejše marelice. Brezdomec pri sosednji mizi skupino Špancev prosi za drobiž in ko mu dajo “le” 10 dinarjev jim jih poplača s dvojezničnim: “Jebi se! Fak ju!”

IMG_4889

Osebni prostor je iz japonskih dveh metrov padel na minus. Temperament se vije v zraku in čutiti je strast. Kakršnokoli že. Če so na Japonskem fantje zgolj sramežljivo in merjeno v mikrosekundah proti Katki poslali kakšen pogled, me je v Beogradu strah, da mi jo bodo opeljali, zaljubili in poročili. 🙂

Kulturni šok ali kako se že temu reče? 🙂

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.