Obrazi z otoka Pemba

Najin dan se začne s prehodom po glavni cesti mesteca Wete. Skočiva do “zgornjega marketa” po pomelo, se vmes ustaviva v trgovini za 2-slojni toaletni papir in tik pred najinim hotelom kupiva še paradižnike, avokado, pasijonke in čebulo. Po nakupih, se umakneva v hotel in stran od žejnih in lačnih (ja, prvi dnevi ramadana so menda najtežji) pomljaskava najin zajtrk. Kosilo. No, brunch. Malce počijeva in ko mine popoldanska vročina, posedava zdaj na tem, zdaj na onem pločniku. S temi obrazi se srečujeva vsakih nekaj ur.

Na spodnji fotografiji je lastnik najinega hotela. Resen možak. No, ali pa nasmejan do solz in s smehom, kot bi se podiral kamnolom. Ko sva prvič vstopila v hotel, se ni nasmehnil vse dokler mu nisem dal v podpis “pogodbe”, ki ga zavezuje, da mi mora vrniti 10 $. Takrat je “umrl od smeha”. Prijazen je. Rad sedi v svojem stolu, danes pa je z nama naredil celo nekaj deset korakov in s skupnimi močmi smo poiskali za Pembo avtohtono milo iz klinčkov.

zanzibar-portreti-3

To spodaj je Hafiz Ally. Najin “zaveznik” v mestu. Je eden prvih, ki naju je ogovoril ob prvem požirku kavice na ulici in tisti, ki naju je v izposojenem suzukiju zapeljal po otoku. Danes naju je za poslovnilno večerjo po predzadnji molitvi tega dne povabil k sebi domov in nama pripravil pravo požrtijo. Pečene ribe, kasava s kokosovim mlekom, goveji ražnjiči, mleko, mango, banane … Ally je pravi gospod. Govori s šarmantnim glasom, popolno angleščino in pogovarja se ravno toliko s Katko kot z mano.

zanzibar-portreti-6

Gospodična. Ne vem ji imena. Kar na vsem lepem se je s svojimi zvedavo sramežljivimi očmi pojavila v našem hotelu in poprijela za “gospodinjska” opravila. Vsak dan pripravi kosilo, opere perilo in nariba kokos. Drži se zase, a ko sem ji pokazal njeno fotografijo, se je zasmejala tako iskreno in iz srca, da bi jo najraje objel. Njene oči govorijo toliko zgodb, da ne vem, kje začeti. Zdi se mi, da bi lahko bila prijatelja.

zanzibar-portreti-1

Tole je gospod Dosto. Kot so nama povedali, je po misterioznem obisku pokopališča pred dolgo-dolgo-tega preprosto obnemel in oglušel. Zdaj s kretnjami in piskajočimi glasovi razlaga svoje zgodbice. Kako vsak dan plava, le plavutk nima in si jih more sposoditi. Imam morda jaz kakšne zanj? In ne mara motoristov. Kako bi jih, ko pa se zaradi pomanjkanja telovadbe vsi redijo v trebuh in rit. On raje kolesari. V Sloveniji radi kolesarimo? 5 let je delal v Keniji, pa mu ni bilo povšeči. Zdaj ima v Wete trgovino in uživa ob svoji večerni kavici. Nama je boljša kava ali čaj iz ingverja?

zanzibar-portreti-7

Midva ga kličeva vojak. Je manjši in ožji, kot si misliš. Njegov izraz na obrazu je vselej nekje med nasmehom in strogo vojaško resnostjo. Vsak večer se na ulici sprehodi mimo naju in brez besed vpraša, če gremo skupaj nazaj do hotela. Včeraj sva šla. Mirno in tiho. Posebej za tole fotografijo si je nadel baretko. Ko govori rahlo privzdigne obrvi, ob čemer se vedno vprašam, če je njegova govorica sestavljena iz samih vprašanj. Rad bi mu odgovoril, pa verjetno nikoli ne bova govorila istega jezika.

zanzibar-portreti-2

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

2 Comments on “Obrazi z otoka Pemba

  1. Krasen članek! Prelepi opisi, meni najljubši je bil “s smehom, kot bi se podiral kamnolom” 😀 Uživajta še naprej.

Leave a Reply

Your email address will not be published.