Čas za želve in peteline.

Sva na otoku Apo. Tako drobčkan ja, da ga stric Google ne prikazuje na svojem zamljevidu, da je elektrika le od 6 do 9 zvečer in da me že po dnevu in pol naključni vaščani kličejo po imenu. Kokosov ni, ker veter piha premočno, da bi bili vzponi nanje dovolj varni. Na vprašanje, koliko želv se hrani ob otoku, brez pomisleka odgovorijo: 50. Ko jeva kosilo, proti nama steče malček za razširjenimi rokami.

Na drugi strani otočka sva danes našla še eno vasico. Mini mini. 🙂

Dalj kot sva na poti, bolj se “potovanje” spreminja v “življenje”. Z življenjskimi sladkostmi, ugankami in težavami. Pardon. Izzivi. Že nekaj časa nazaj sem zapisal, da so v moji glavi padle vse meje. Ni več te-in-one države, taga-in-tistega jezika, te-in-ona valute. Je le še svet, po katerem se premikava. Nekje v trenutku začutiva domačnost in ostaneva teden, dva, tri. Nekje naju spreleti srh in zbeživa dalje. V najinih glava sva se znebila stigme “turista”.

Ta petelin je večji kot večina lokalnih kužkov. Glej tace!!!

Ukvarjava se z vprašanjem, kaj storiti, ko se po letu potovanja vrneva v Slovenijo. Kje dobiti službo, kako najeti stanovanje, naj greva na Si-mobil ali Mobitel? Koliko naju bo vse to stalo? Je vredno? Koliko evrov potrebujeva za preživetje? Koliko za normalno in koliko za življenje v stilu ja-zdajle-nama-gre-pa-res-lepo? Kredit. Resno? Kupi kdo ledvico? Sem jo dobro očistil zadnje leto …

Sladke skrbi.

A ni še čas za to. Zdaj je čas za želve in peteline. 🙂