Tista najbolj globoka, cutna in pristna ljubezen se skriva v dveh pojmih: odpustiti in pustiti oditi. To je najtezje. Premagati egoisticno plat svojega najglobljega jaza je nam, navadnim ljudem tako, vsaj tako nenaravno, kot od druzbe, ki temelji na nenasilju pricakovati znanje in vescine sankcioniranja prestopnikov.
“Nikoli ti ne bom zares pustil oditi in ti mi nikoli ne bos zares odpustila. Enostavna nisva tako mocna. Oba se raje zeneva za novim, neznanim, divjim in neskoncnim. Nikoli vec ne moreva nazaj na izhodiscno tocko. Prevelika individualista sva. V najlepsem pomenu besede.”
Pravljica 1099
a si kj čudnega pojedu:)))
vauuuu,ta zadnji odstavek..prav kurja koža ***
Kam pa kam lepi ječar
s ključem ki je ves krvav
svojo ljubo grem spustit na prosto
če še ni prepozno
saj sem zaklenil svojo ljubo
nežno kruto
v najbolj skriti kot želja
na dno svojega obupa
v lahkomiselne obljube
v nesmiselne prisege
spustit jo grem na prosto
naj zaživi svobodno
pa čeprav pozabi name
pa čeprav gre daleč stran
…….
(J.Prevert)
kjer je volja, tam je tudi pot 🙂
vesna, hudo!