Zdaj se učimo barve. Rdeč avto. Moder zamašek. Rumena banana. Kaj sva pa pričakovala drugega, da bo naslednje, kot pa “črna punčka”. Ni politično korektna, je pa najina. 🙂
Pot iz Benetk prek Pariza je bila dolga. Dolga 23 ur. A ker sva se dobro pripravila na Ultimate Survivor: Airplane in pričakovala res najslabše, je vse skupaj izpadlo daleč nad pričakovanji. Od 12 ur na letalu jih je prespala skoraj 5, obroki niso leteli naokrog, temveč večinoma dejansko v njena usta, telebajskov nismo zlorabili, sopotniki nas niso prekleli … edino joški so ga najebali. To je bil naš joker in Lila ga je zajela v veliko žli… usti.
Prvi dan je bil, kot ga ne bi blo. Nekakšen jet-lag trans, ki bi ga sicer sama, brez otročka, najbrž preživela lažje, z njo pa ni bilo bližnjic. Prispeli smo okoli 21h po ljubljanskem času, tukaj pa sonce skoraj v zenitu. 3 popoldne. In da seveda ne bi šlo vse preveč gladko, smo pozabili en naš potni list v menjalnici na letališču 30 min stran z divjimi taksisti. In potem seveda iz hotela nazaj na letališče iskat pasuš, foter prešvican kot bi sam zgradil Celovške dvore, Lila vedno bolj tečna. “Pija dodo”, “Guga guga”, “Kop”, “Teka teka”, “Kaka”, “Dugo ničko”, “Muco Pacajo”, “Mamiiiiii”. (Pila bi vodo, Gugala bi se, Piškot, Teči za mano, Kakala sem/bi, Drugo pleničko, Muco copatarico mi poj, Joškoooooo.)
In prvi dan smo prespali. Po obrokih. Eno uro tu, eno uro tam. Vmes pojest, kar se je dalo. Na hitro v bazenček. Mami in oči vsak dva piva in dva koktajla za boljši spanec … in je tukaj drugi dan.
Smo v all-inclusive resortu Palladium. Pametno sta to foter in mt predvidevala, da bo jet-lag bolan in sta se prepustila strečt od spredaj in zadaj. Imamo lepo sobico pod palmo, zajtrk-kosilo-večerjo-vsa pijača vključeni, bazenčki na vsakem koraku, čisto blizu morja z belo mivko. Vse je v najlepšem redu. Le otroci so neredni. Nikoli ne pospravijo copatk za seboj.
U, sori. Sanjam tole Muco copatarico.
Skratka, super je. Ni sicer najin stil, ker sva “ujeta” v balončku z nekaj 100 drugimi tursisti, večinoma Američani, ampak najprej previžetje, potem kultura, pravijo. In sedaj, ko smo končno prišli malo k sebi (Lila je vmes fasala še drisko na letalu, pa je sedaj spet OK), planiramo naprej. Tukaj smo še 3 noči, potem pa dalje po lokalnih poteh. Počasi in previdno. Queen Lila je pač tokrat The Boss.
