Na tem izletu sva se naučila nekaj izredno pomembnega. Torej. Če ti Google Maps načrt tvoje poti namesto z modro označi s temno rdečo barvo, potem ni napaka, da bo njegov izračun za naslednjih 7,5 km prikazal porabljen čas: 55 minut. Dobrodošli v koloni do Dragonje! Pa sva izsilila dva Švaba in fasala sredinca od Italijana ter se namesto na soline, kamor bi naj prišla navsezgodaj zjutraj, ko je menda pogled tam najlepši, odpravila v … Škocjanski zatok. Kam?! 😀
Teta Argeta, ona tadobra slovenska pašteta, naju je poslala raziskovat od kod inspiracija za njen nov okus “po primorsko”. Nama je poslala program, pa sva rekla, če lahko še malce po svoje. Je bila seveda za in tole spodaj je najin predlog malce drugačnega gurmanskega izleta na Primorsko.
Cilj: dobro jesti, videti kaj novega in domov prinesti same dobrote!
Predlog enodnevnega izleta na Primorsko
Predlagava, da se ne držite zaporedja “kot pijanec plota” ali “Primorec množine”, temveč se prilagodite temno rdečim črtam (beri: gužvi na cesti).
- Sprehod po Škocjanskem zatoku. Priznava, nisva vedela, da to obstaja. Sredi vsega trušča in buma je oaza za vse tiste, ki imate radi tišino, ki jo tu in tam prereže prhutanje peruti ene izmed 150 vrst ptic, ki jih še, majketi, nikoli niste videli. Sva videla, da določeni kaskaderji tam tudi tečejo, zato se lahko tudi vi v objemu narave razmigate že navsezgodaj zjutraj.
- Na soline. Odkar sva si privoščila solni cvet, sva si želela pofotkat naše soline. Sicer nama ni uspelo ujeti najlepše svetlobe, a vseeno ta slana prostranost daje nek prav poseben utrip. Tam iz ene šajtrge sem na skrivaj odtujil nekaj zrnc pravkar pobrane soli, kar se je meni zdelo veliko bolj smešno, kot varnostniku na vhodu. Vse OK! 🙂
Mesto zločina. 
Hude barve. 
Naše soline. - Kosilo pri Mari v Piranu. Gospa Mara je menda legenda tukajšnje kuhinje. Če bi se ob postrežbi okusne tune z zelenim poprom in v foliji pečene orade še nasmehnila, bi bila izkušnja popolna. Ampak ji oprostiva. Obala je polna turistov in včasih ti pač “zmanjka žetonov”. 🙂
Karpačo iz brancina. 
Tuna z zelenim poprom. 
Orada. 
… zavijte sem. K Mari. - Kavica na Tartinijevem trgu. Zadnje čase v najinem 27 m2 velikem stanovanju prespi kar nekaj popotnikov in na seznamu prav vseh je bil Piran. Res je lepo mestece, kavica je dobra in ne tako draga, pa še nama se čisto vedno uspe izgubiti v njegovih uličicah.
Sladoledast Piran. - Oddih med oljkami nad Mesečevim zalivom. Odkar sva odkrila tale zalivček, se sem vračava vse pogosteje. Verjetno eden najlepših pogledov v naši deželici. Tokrat nisva šla do morja, ampak sva se zavlekla pod nekogove oljke, si razgrnila dekco in prebavila tisto ribo in kavico od zgoraj.
Desno so oljke, levo greš pa dol proti vodi. Midva lenuha sva zavila … na desno! 😉 - Gurmanska vasica Krkavče. Priznaj, da še nikoli nisi slišal za Krkavče. 🙂 Ker sva se izogibala koloni, ki se je vila proti mejnemu prehodu Dragonja, sva se vozila po pravih primorskih rovtah, a se je res izplačalo. Krkavče so mirna vasica, kjer gospa s cigaretom v ustih čaka na dogodek v mestu. In tam je še cerkev. In lične hišice. Ampak to še ni najboljše. Najboljše so skrite kmetije. Pri eni sva kupla domače olivno olje, vložene olive in olivni namaz. Pri gospodu tam doli kozji sir s tartufi in poltrdi kozji sir. Pri njegovem sosedu, ki naju je počakal kar na cesti pa še domač refošk in “on česen, tist’ tam za traktorjem”.
Krkavče 76. 
Lične hiške. 
Pojdite v oljarno Torkla. 
Tam na oknu je teta s čikom. - Sončni zahod na gradu Socerb. Res lep grad, s še lepšim razgledom. Če me Katka ne bi silila, da se za voljo fotke postavim na rob obzidja, ki se dviga nekaj deset metrov nad gozdom, bi mi verjetno ostal še kakšen drug lep spomin. 🙂
Na gradu se tudi kaj pojest. No, al’ pa oženit. Kakor ti pač tisti trenutek paše. 🙂
In kako zaključiš takšen izlet?
Prideš domov, skočiš pod tuš, nato pa na mizo razgrneš vse tisto, kar ti ji dala vasica Krkavče. Zraven še domač kruh iz sosedove pekarne, pa Argeta po tvojem izboru … in to je to. 🙂
