Katka se je samo lahno obrnila in izdahnila enega tistih zgodnjejutranjih medmetov, za katere sedaj že vem, da pomenijo “kam greš?”. “Na streho, ti kar spi …”
Najin hotel se nad mesto Bikaner dviga nekaj nadstropij visoko in na koncu širokih in z golobjimi iztrebki simpatično postlanih stopnic ponuja vhod na kamnito strešno teraso. Mesto se je ravno spogledovalo s prvimi sočnimi žarki, ko sem uspel pogled vreči na vse njegove strani. Horizont se je risal zgolj v bledi, od puščavske vročine in peska zabrisani črti, rjavkasto-rumene z ornamenti bližnjega vzhoda skromno obrisane stavbe pa so risale prve podobe ljudi. Nekdo tam na balkonu si umiva zobe, punčka na terasi pod menoj bere knjigo in se skoraj histerično nagiba naprej in nazaj. Na drugi strani tri dekleta z barvami v prahu rišejo podobe na tla terase sosednje hiše. Tu in tam se sliši glasen topot železnih rolo vrat, ki jih lastniki mini trgovnic ponosno dvigajo in pokažejo vse, kar bodo ta dan nevsiljivo ponudili svojim gostom.
Mesto je mirno. Čisto. No, relativno čisto. Prijazno. Ljudje se nam smejijo. Nam? Ja. Meni, Katki in njenima dvema prijateljicama. Lagal bi, če bi rekel, da te dni nista ravno ti gospodični glavna atrakcija mesta. Ampak pozor. Strinjava se, da pogledi niso nesramno poželjivi. Predvsem so iskreni in nasmejani. Neškodljivi. Ni prav redko, da se sredi pogovora prijazno ne zaderem: “Hey, look at me!” 🙂
Ste brali knjigo The Kite Runner? Se spomnite, kako lepo so opisane scene, ko se visoko pod nebo Kabula dvignejo papirnati zmaji? Kako švigajo en mimo drugega in lovijo veter? Že dva dni ob zahajajočem soncu strmim v nebo in utapljam misli v prijetnih podobah drobnih pikic visoko nad mestom. In ja, danes sva v starem delu mesta naletela na nekaj pisanih prodajalen zmajev in si po dolgi razlagi iz česa so, kakšne vrvice se uporabljajo, kako zmaga tisti, ki prepreže vrvico drugemu in na kakšen način jo prereže, kupila štiri papirnate zmaje in vsak 500 metrov vrvice. Poročilo o nesrečah sledi … 🙂
