Malce smo se podcenili. Zmogli bi več. Ampak ko sva pot načrtovala od doma, se je z dvema pamžema, od katerih je ena na redbullu, drugi pa goji zobe kot dedi konopljo, marsikaj zvenelo pretežko, predaleč, prenaporno. Zdaj, ko smo na poti že 20 dni, sva precej spremenila mnenja. Pamži so odporni bolj kot si mislimo. Največje prepreke so bile v najinih glavah.
Pravzaprav ko dobro pomislim, sva takrat, ko sva potovala sama, šla skozi isti proces. Od doma sva pri načrtovanju bila zelo previdna, a dlje kot sva bila na poti, bolj sva postajala pogumna. Dlje sva šla, globlje sva raziskovala, bližje raju sva prišla. In očitno bodo tudi potovanja z otroki potrebovala pristo trial and error. Drugače ne gre. Na srečo imamo čas in voljo v skoraj neomejenih količinah.
Trenutno smo na severu otoka Koh Samui. Če je plima, živimo 7 metrov od morja, če je oseka pa 10. Smo na plaži Bangrak, kjer farangi domačink ne hvatajo tako masovno kot na Lamai plaži in namesto sončnega vzhoda, uživamo ob zahodih. Dežuje malo, piha malo več (a. zdaj že tri dni ne in b. postal sem specialist za veter), sonce je močno.
Končno smo dočakali tudi to, da je morje mirno ko šajba. Vsako jutro, po tem ko se Art pokaka in Lila zbudi z nasmeškom, skočimo v vodo. Najprej v morje, potem s kanujem okrog zasidranih ladjic in za konec še v naš bazen.
Zajtrk si kuhamo sami. Jajčke, solata iz avokada, limete in paradižnika, kruh iz sosednje french bakery in za posladek morda kakšno pasijonko, mango ali pa rogljiček. Ali pa vse troje. Kuhamo si ga predvsem za to, ker nam je takšen boljši, malce pa tudi za to, ker so cene hrane, od kar sva bila nazadnje tukaj, skočile strmo navzgor. No, sploh, če si privoščiš nekaj bolj domačega, kot je recimo zgoraj omenjen zajtrk. Za vse tri (Art se šverca na joški), smo skupaj s kakšnimi sokci znali odšteti tudi 25-30 eur. Rebeka, umiri se. Saj privoščim otrokom, ampak raje ta denar damo za kaj drugega. Recimo jastoga, ribice in svež pasijonkin sok izpod tajskih rok.
Dnevi so mirni, morski in okusni.
Ob našem prvem potovanju v štiri, sva se empirično naučila marsikaj, kar bova upoštevala pri planiranju naslednjega potovanja. Tam se bova naučila novih stvari in prenesla naprej. Naprej in naprej in naprej. Lila uživa, tudi Art se ne pritožuje in načrti, ki jih imam za naša potovanja v prihodnje že dobivajo krila. Katka se najbrž samo križa. 🙂
p.s. O tem, kaj sva se naučila in kaj bi naredila drugače, bom napisal ločen prispevek, ampak zdaj me lulat in ne morem.
