Mlajše generacije znajo angleško. Veliko bolj, kot so mlajše generacije znale angleško, ko sva bila tukaj nazadnje ali pa prvič leta 2014. Govorijo z ameriškim ali avstralskim naglasom. Radi se pogovarjajo in priznajo, da se je Bali v zadnjih letih spremenil. Da se gradi in je turistov več. A v isti sapi tudi povedo, da je Bali še vedno lep. Morda še lepši kot prej.
Da so ceste urejene, da se zdaj pač ne sme več kar tako parkirat vsepovprek. Da so ljudje lepo priskrbljeni in da je kriminala skoraj nič. Da droge verjetno so še kje, a da je to daleč od vsega tistega, kar smo brali v Snowing in Bali. Predvsem pa, da so še vedno veseli vsakega turista, ki pride. No, edino tale Grab (njih Uber) je malce dvorezen meč. Je enostaven zaslužek, je pa tudi malo posiljen.
V moji glavi si vselej, ko sem tu, rišem eno tako veliko Bali sliko. In nanjo mečem vse drobne slikovne, zvokovne ali pa vohovne (?) utrinke, ki me obdajajo. Tetke, ki še vedno nosijo stvari na glavi. Grozeče podobe njihovih tradicionalnih “noš”. Učke, ki jih plesalci premikajo tako hitro, da komaj slediš. Pa vonj dišečih palčk, pomaranč in dima, ki tam zadaj peče ribo. Od nekod se sliši gamelan in iz avta, ki odbrzi mimo tik on moji glavi pa neka moderna indonezijska melodija. Opice. Salak. Kokosi.
Še vedno mislim, da bi lahko tu živel. Nikoli ne bi bil domačin, nikoli mi ne bi moško krilo in rutka pristajala tako dobro kot njim in najbrž tudi motorja ne bi znal nikoli voziti tako nonšalantno kot oni … ampak lahko pa bi!
Po treh dneh guesthousa v centru centru Ubuda, ki smo ga izbrali ravno za to, da vsaj za par dni doživimo ta pravi balijski hustle (yes, sir, sarong? yes, sir, taxi? yes, sir, icecream? yes, sir, good food?) smo se prestavili 30 minut bolj severno. V obcestno vasico, ki ji je nekdo dodal tole našo prelestno “Bali vilo”, z infinity banzenčkom, ki je samo naš in koi pondom v dnevni sobi. Mislim, da otrokoma po tisoč nabranih kilomterih po Ubudu tole brezdelje z veliko bazena prav paše.
Še vedno smo nekje med deževnim in suhim obdobjem, kar pomeni, da smo v bistvu v deževnem. Dežuje vsak dan. Kakšen dan skoraj nič (samo en naliv), včeraj pa tri ure tako zelo, da smo komaj prišli do našega šoferja, ki nas je v avtu čakal po tem, ko smo se seveda ne-sprehodili skozi ene najlepših riževih teras (verjetno) na našem planetu.
Moja bahasa indonesia na Baliju ne pride tako do izraza, saj tudi tazadnja tetka, ki peče ayam goreng govori že dovolj, da te postreže od spredaj in zadaj. Ampak se vseeno trudim. Tudi če mi nazaj odgovarjajo po angleško, se ne dam. Plan je da se naučim in ko bosta otroka še malce večja, obdelamo Indonezijo v nekaj meseceih po dolgem in počez.
Aja, smo pa podaljšali naš Bali za tri dni. Ha, smešna zgodba. Ravno na prve dni našega plana po Novi Zelandiji so tam napovedani hudičevi nalivi in božjastni veter, pa smo si rekli: “A nam je tega treba?”. Smo prestavili letalsko karto, skrajšali najem avtodoma in odpovedali nekaj prenočitev. Zgubili morda kakšen evro ali dva, ampak dobili tri dodatne dni na Baliju (poskušamo prit na Nusa Lembongan) in se prikrajšali za tri uscane dni v mejhnem avtodomu nekje na Novi Zelandiji. Pač, tako je. 🙂
Zdaj pa morem it, ker je Lila vstala in se želi kopat v bazenčku z mano. Sampai jumpa lagi.
