Trenutno smo na poti v Cadiz

Main

Biti sam s seboj. v1.0

Včerej smo ga žurali. In seveda, ko alkohol v prijetni družbi razveže jezik, se ti zdi, da lahko z največjo lahkoto izražiš tudi tiste svoje najglobje misli, občtuke, poglede in želje. “Zakaj greš sam?”, je bilo eno izmed vprašanj. Verjetno marsikoga to najbolj zanima. Pa ne samo marsikoga, temveč konec koncev tudi mene.

Trenutno nimam jasnega odgovora. Vem, da je nekje v mojih mislih, povsem jasen je, a artikulirati ga ne znam.

Človek je družbeno bitje. Vsako dejanje se meri glede na povratno informacijo, ki jo posameznik dobi od družbe, svojih bližnjih in najbližjih. Lepo je delite z nekom, lepo je delati za to, da je drug srečen, najlepše je skupaj z nekom doživeti najlepše. To je tisto, kar mi danes daje največ. Ampak! Kaj, ko vedno ni lahko, ni na vsakem koraku mogoče deliti lepega s tistim, ki si ga želiš … in nikoli ne veš, kaj te čaka en korak v prihodnosti.

Rad bi našel način, da bom počel, ustvarjal in doživeljal trenutke, ki mi bodo brez “filtra” nekoga pomembnega drugega prinašali neskončno srečo.

Vem, da je prvi odgovor na tole, da je več kot logično, da mora vsak delati točno to, kar je njemu najljubše in se ne ozirati na druge. Lahko reči, težje doseči. Morda lahko doseči, ko si obkoljen z znanim, izredno težko pa verjetno, ko si enkrat povsem sam. Čisto sam, tam nekje, odvisen samo od sebe. Od svoje podobe, ki jo kažeš navzven in svojega notranjega jaza.

Ne vem. razmišljam …

Sorodni prispevki

Sorodne objave

Bi lahko vse pustila in spet šla?

Doma sva že ... čakaj, koliko? 8 mesecev? Nemogoče. Vonj po Indiji še vedno veje...

Tobak, klinčki, neki, neki, neki pa še neki.

"Thank you, sir." "Sure. Thank you!" "See you tommorow." "See you." In se poslovimo že z nasmehom. Nekako taktično...

Vonj po morju in borovcih …

Ni je lepše stvari, kot vonj po borovcih in morju. Skupaj. V soncu. Morda...

Iz Ljubljane v Schwerin

Kolikokrat ste že pomislili, da bi šli na počitnice v Nemčijo? Še nikoli? Ej,...

S kolesi po Mandalayu

Moja jutranja računica, da bova vse skupaj zmogla peš, bi naju prav gotovo pokopala....

Diši po datljih in pomarančah (Oman, 10. dan)

Ura je 8:36 zjutraj in ravnokar ob kavici počivava po obilnem zajtrku stvari, katerih...

Utrinki

Komentarji

  1. Mi je všeč razmišljanje. Se tut sama spogledujem z njim. Nikjer še nikoli sama. Zdaj je cilj poletja 2011 – Indonezija. Sama. Da spet najdem svoje delčke, ki so se zrušili v temeljih. In tut js upam, da najdem ta način…
    Hej, bova pa sigurno v najlepši in najboljši družbi! 🙂

  2. Uf, kok lepo, da vem, da je še nekdo na tej strani 🙂

    Vem, da je Indonezija le “ena izmed” držav in da je bil tole ekstremni splet okoliščin, ampak to je res dežela, ki se na polno ukvarja z vsemi tvojimi utu in čustvi. niti za sekundo ne moreš bi indeferenten in niti za sekundo nisi “le malo” srečen, “le malo” žalosten, “le malo” … pri meni so bila vsa čustva hiperintenzivirana 🙂

    uživaj!!!!

Odgovori

Vnesi odgovor
Vnesi ime