Danes sem dejansko predal denar Vanji (super prijazna punca) na STA-ju. In dala mi karte. Še pred tem sem šel na banko, ker na STA-ju je tako, da lahko plačaš samo z gotovino. Na poti na banko sem poslušal glasbo. Nekaj kar me spravilo v tapravi “mood“. Bilo je lepo. Takoj za tem pa strašljivo. Pa lepo in grozno. Bil sem srečen …
Tako extremnega nihanja v čustvenih odzivih na katerokoli odločitev v mojem življenju še nišem doživel. Ponoči slabo spim. V sanjah blodim nekj po Indiji, se srečujem z ljudmi, čakam v vrstah na vlak, poskušam spregovoriti z rokami. Se zbudim, na mizi vidim Lonelyja in me metuljčki v trebuhu kar poženejo v njegove strani. Samo nekaj malega, samo en detajl. Nekaj, da lahko potem cel dan razmišljam o tem. Pa me spet postane strah.
Zanimivo je to, da se med stvari, ki me jih je strah, niti z enim samim korakom ne uvrščajo denimo kakšne poškodbe, nesreče, zastrupitve ali karkoli podobnega. Pač, tiste klasične popotniške skrbi. Za te sem razvil odličen obrambni mehanizem. Gre takole. Vsakič, ko se vprašam “kaj pa če se bo zgodilo tole…” se umetno postavim v tisto situacijo in si poskušam zamisliti, kaj je lahko najhujše. In ko se še tako potrduim, da dodelam “worst case scenario“, se mi rešitev tega problema vselej ponudi tako banalna, tako preprosto človeška in povsem logična, da se sam sebi zasmilim, da sploh dovolim takšnim problemom pot v moje misli.
V takšnih trenutkih si zmeraj ponovim to, v kar sveto in vedno bolj verjamem: “Pot je cilj”.
Hvala za kompliment 😉
🙂 ce je pa res