Si predstavljaš situacijo, ko je pred tabo nekaj res neznansko prijetnega, ko komaj čakaš, da se bo zgodilo, ko imaš celo sam vpliv na to kdaj in kako se bo zgodilo … pa se vseeno malce mučiš. Veš, da se lahko tega lotiš v vsakem trenutku, ampak je že misel na to tako prekleto sladka, da jo pustiš trajati. No, točno tako se v teh dneh počutim jaz. Pred menoj je Lonely Planet India. Vsak večer, če sem priden, si privoščim kakšno stran, dve, mogoče kakšen detajl. Več pa ne. Razganja me, ko vem, da je pred mano 1000-in-nekaj-stranska knjiga informacij za dušo in srce, pa se ji poskušam upreti. Ne vem točno zakaj, ampak je res fino. Kot bi te nekaj prijetno žgečkalo …
Danes sem dokončno potrdil karto. Prišlo je do dveh manjših sprememb. Prva je ta, da na poti tja letim v Mumbai, na poti nazaj pa štartam v Delhiju. Druga pa, da sem zaradi možnosti, podaljšal potovanje še za en dan, torej se vračam 14. januarja. Nekaj malega več kot 30 dni.
Moj plan A (po navadi se na potovanju – če sploh – kot pravilen izkaže tam nekje plan K ali L 🙂 je, da začnem torej v Mumbaiu, 16.4 milijonski prestolnici Bollywooda, potem pa z vlakom (seveda) počasi mimo mesta Agra in njegovega Taj Mahala, do Delhija. Računam, da bi božič že preživel tukaj nekje. Za novo leto pa na sever. V eno izmed pokrajin Uttarakhand, Himachal Pradesh ali Jammu in Kashmir. Nekam v gore, v kakšno poduhovljeno malo vasico, s templjem in prijaznimi domačini. Saj, kot pravim. To je plan A. Povsod je lepo …
