A kej je novega? Zvrhan koš dobrot. Katka me že nekaj tednov simpatično preganja, naj kaj napišem. Karkoli. Tudi če ta trenutek ne potujeva, pravi, bi bilo lepo, da poveš, zakaj ne. In kdaj bova, še doda.
Res je. Doma sva. Premikava se zdaj sem, zdaj tja, nič od tega pa ni podobno najinemu leto in pol dolgemu potovanju, s katerega sva se vrnila (vstavi drumroll) pred dobrim letom dni. In v tem letu se je zgodilo … vse. Najprej sva bila 3 tedne kot kralja, ko so nama vsi kuhali, vse mame in babice so naju crtljale, vsi so naju vabili na večerjo v stilu: “saj vemo, da sta broke, pridita k nam, mi častimo!”. In temu je sledil reality check. Služba, stanovanje, avto. Pobegljivi maček.
OK, lepo. Se navadiva. Katka dela v Leku, jaz se tam nekje do začetka poletja še lovim po najrazličnejših projektih. In potem pride jesen in z njo ponovno težke odločitve.
“Zdaj pa tako,” pravi Katka. “A greva potovat, al’ pa moreva naredit nekaj, da ne bova tako iz dneva v dan.”
In zdaj sva tukaj. Katka izgublja službo v Leku, meni pa s super ekipo na polno dogaja z Malimi junaki. Ona bi lahko ta trenutek šla, jaz bi rad vztrajal in poskusil ustvariti nekaj takšnega, kar bi nama obema omogočilo, da lahko nekoč-nekdaj resnično brezskrbno potujeva in hkrati ustvarjava še nekaj lepega. Da imava skratka službo, ki naju izpopolnjuje in nama pušča, da živiva sanje.
Verjetno je pot do tja še dolga, a odločitev je padla. Ostaneva še kakšno leto doma.
Razen če … 🙂
