Ura je 8:36 zjutraj in ravnokar ob kavici počivava po obilnem zajtrku stvari, katerih imen ne znam ponoviti. Sva 15 kilometrov znotraj puščave Wahiba, v precej luksuznem puščavskem kampu Sama Al Wasil. A kaj je puščavski kamp? Predstavljaj si nič, še več niča, daleč na okoli nič … in potem sredi tega niča eno mini oazico 15 hišk. Tukaj sva. V številki 6, če naju kdo išče. Za eno noč, ravno na prelomu polovice dni najinega kampiranja, sva si privoščila tole razvajanje in zaradi (pa nič zato) obilne in gurmanske večerje je tudi ljubljenje v puščavi prestavljeno za nedoločen čas.
Najin 11. dan v Omanu je tole. Nekaj je na njem in nekaj na nama, da nama je res lepo. Verjetno je prišel ravno ob pravem času. Ob času, ko sva iskala nekaj drugačnega, nekaj kar ne bo Bali in ne Tajska. Kar ne bo potapljanje ali meditacija. Nekaj, kar naju bo postavilo malce v neznano. In nedvomno tole kampiranje vsak dan drugje – zdaj v gorah, zdaj na plaži, jutri v puščavi in čez dan ali dva spet v wadiju – naju drži na pravilni dozi adrenalina. Pa nova kultura. Z arabsko sva imela le bežen stik. Zdaj se z njo gledamo iz oči v oči vsak dan.
Za enkrat nimava niti ene same slabe ali celo zgolj odtenek slabše izkušnje. Kjerkoli sva, kamorkoli vrževa šotor, karkoli počneva, vedno je ob nama nekdo zelo spoštljiv, inteligenten, razumevajoč, ki nama vlije zvrhan koš zaupanja. Pa naj bo starejši gospod, njegov sin, ali pa najstnik, od katerega bi sicer pričakoval vsaj malce ošabnosti in bahavosti, pa očitno v tej kulturi tudi to zbledi.
Danes uradno zaključujeva s severnim delom Omana in se podajava proti jugu. Čez dobri dve urici in pol se podava 400 kilometrov nižje, v upanju, da noč preživiva na enem majhnem otočku. Najin avto je vsak dan bolj podoben razmetani omari s pridihom puščavskega peska. Nekje v prtljažniku se skriva še ducat svežih jajčk, ki jih nisva videla že nekaj dni in vzamem nazaj pridevnik “svežih”. Ker se nama je predvčerajšnjim usral noro hud piknik za dva ob pečenih ražnjičih, piščančku, krompirju v žerjavici in na koncu še koruzi, bova na poti nekje kupila oglje in takisto ponovila zdaj vsak dan do konca življenja 🙂
Spijeva še tale masala čaj, počekirava kamele tam čez cesto in greva. Ker sva včeraj pod tušem oprala nekaj cunj in jih kot taprava balkanca v luksuznem resortu obesila kar čez prvo ograjo, sva danes 30 % čistejša kot pred 36 urami. Dobra popotnica za drugo polovico roadtripa.
Ker hitrosti internetov ne dovolijo nalaganja videov na Youtube, vas vabim na najino Facebook stran, kamor nama več ali manj redno uspe naložiti še kakšno fotografijo in videoposnetek. Zdaj pa greva. Adijo. Se slišimo.
