Po 3300 kilometrih končno na cilju! (Oman, 13. dan)

Juhuhu! V 10 dneh sva prevozila 3300 kilometrov, 7-krat na rajskih kotičkih prespala v najinem šotoru in bila gosta v 3 zanimivih guest housih. Iz severa Omana sva prišla na njegov jug. Iz glavnega mesta Muscat v Salalah, mesto tik ob meji z Jemnom. Kopica odlične hrane, zanimivih obrazov, čistih in malce manj čistih WC-jev, nobene driske, nobenih komarjev, nobenih nesreč. Nobenih slabih izkušenj. Kopica doživetij, ki jih nisva pričakovala tudi po tem, ko sva pred potovanjem prebrala kopico blog zapisov ostalih popotnikov.

Ura je 20:45 in vsak se kobacava po svoji čisti postelji. Stuširana. Sita. Ko sva danes okoli poldneva končno prisopihala do najine najete sobice v Salalaju, sva popadala kot muhi in zadremuckala za urico (beri: dve). Če bi kakovost spanca merili po tem, koliko sline človek pusti na vzglavniku, potem vam lahko povem, da sem spal vrhuuuunsko! 🙂

Za Oman pravijo, da je pestro dogajanje na severu in pestro dogajanje na jugu, vmes pa bolj tako-tako. In tako sva tudi midva zastavila najino potovanje. Vse sva poscala na severu, potem pa nameravala švigniti skozi “pusto” sredino na jug. O, ne ne. Ker sva bila povsem brez pričakovanj, naju je ravno ta sredina presenečala na vsakem koraku. Če ti nihče ne pove, da boš videl delfine, pa jih, si seveda čisto iz sebe. In če se znajdeš sredi skrite oaze obkoljen s stotinami kamel, ki bolščijo vate kot iz jurskega parka pobegli dinozavri in ti preprečujejo lahek pobeg, potem se ti seveda že malce meša. In če te za konec pod 3000 let starimi ruševinami ob tvojem naslednjem kampingplacu pričaka še jata elegantnih flamingov, potem … potem greš pač spat in si rečeš, da bo jutri bolj “normalen” dan.

Najin avto zgleda, kot bi ga nekdo zakopal, kamenjal, polil z vodo in obmetal z mivko, ga poskušal oprati s kanalizacijo in pobrisal z drotpišrno. In to je samo nazunaj. Znotraj je edino znosno mesto moj, torej voznikov sedež. Katkin, sovoznikov je: odlagališče za zobne ščetke in vlažilne robčke, hladilnik za vode (spodaj pri nogah klima faaaaain žge), polička za hitre snacke (datlji in korenčki), polnilnica za telefon (in s tem povezan GPS), zbirnik rut in sarijev (zaščita prosti soncu) in fotografski studio (Katka ima pri roki vseskozi vse fotiče, ker nikoli ne veš, kaj skoči na cesto).

V naslovu prispevka sem se zglagal. Nisva na cilju. Mestece Salalah je bil popotniški cilj, a pravi cilj je sedaj znova čisto na vrhu. Na izhodiščni točki, torej v mestu Muscat, kjer morava čez 4 dni vrniti avto. Greva po drugi poti, po tisti manj zaviti. In čaka naju še natanko 1011,1 kilometer. A nič prej, preden da ne raziščeva vseh lepot, ki se skrivajo tukaj na jugu. In za to imava še 3 dni časa.

p.s. Zgodila pa se je velika pizdarija, in sicer nama je pred 20 minutami crknil prenosni disk, na katerem sva imela kopico fotografij in videoposnetkov zadnjih 4 dni. Kaj se bo z njimi zgodilo, ve samo Alah, midva pa upava, da podatke rešiva, ko prideva v Ljubljano in tisto kraljestvo tam gor, objaviva z rahlo zamudo. Hvala za razumevanje. Bog z vami.

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.