Načrtujemo pot okoli sveta

Azija

Kislo zelje, sir in odojek

“Kam pa zdaj?” je rekla, ko sva zapustila čokoladne gričke.
“Nimam pojma,” sem odgovoril. “Naprej.”

In sva se peljala. Najin 50 kubični motorček je dajal od sebe vse zbrane atome moči in naju po (presenetljivo) elegenanti cesti peljal mimo riževih polj, rek in rečic, nasadov kokosovih palm, prašnih mest in slanih morskih vasic. Edino merilo dolžine opravljene poti je bila pekoča bolečina v ritnicah.

“OK, dovolj,” je rekla nekaj čez četrto popoldan. “Za danes bo dovolj.”
“Štima,” sem odgovoril in že čez trenutek ob zbledelem smerokazu za vaški guest-house zavil desno.

Sem rekel guest-house? Popravek. Love hotel. A koliko ur bova ostala, gospa? Ja veste, midva bi pa kar celo noč. Ja, ja, tako ja. Kar celo noč.

Pa sva ostala dve. Po umirjenem večeru, ki sva ga delila z družino lastnika in sem se ob njihovi neskočno gostoljubnosti prvič počutil kot v filmu Into The Wild, so nama naslednje jutri, opa pazi (!), zamenjali rjuhe. Verjetnost spontane zanositve sva tako zmanjšala za 50 %. Vsaj 50.

IMG_0545

Lastnik iz Nemčije, njegova žena iz Filipinov, hčerkica pa nekaj vmes so naju preprosto vzljubili. In naju niso spustili iz rok. Ker je prejšnji večer Katka omenila, da pogreša sir, so nama za zajtrk pripravili sir in ker se je zarekla še, da obožuje pravo nemško kislo zelje, so nama ga pripravili za kosilo. In pivo. In klasična glasba. In neskočno debatiranje, kjer vsak posluša in vsak govori.

Ko je bilo najlepše, sva šla dalje. Nova riževa polja, nove palme. Nove ocvrte piške za kosilo in pivo, ko je sonce obtičalo v zenitu.

“Greva še malce na morje,” sem rekel in zavil proti mestecu, o katerem nisva imela pojma. Anda. Nekje tam na drobcene polotoku, ob morju, zelo skopo opisana na spletu in podprta le z nekaj pozitivnimi govoricami “sotrpinov”.

IMG_0578

Življenje zavriska vedno tam, kjer vsi pričakujemo tišino. Neskončna bela plaža, poceni pivo, mirno turkizno morje, poceni piške, skriti otočki, poceni mangoti in domačini, prijazni, kot bi jih napisala Desa Muck.

“Prideta jutri na zajtrk?” so naju vprašali.
“Ammm,” sva se spogledala. “Ja, seveda, bi, če vam ni odveč.”
“Pridita,” so rekla dekleta. “Odojek bo.”

Ja, danes sva za zajtrk jedla odojka, pila coca-colo in v majhni leseni sobici poslušala plehmusko.

Sorodni prispevki

Sorodne objave

3 najbolj nevarne ribe v Aziji

Obvezna oprema za tvoje potovanje po Aziji? Maska in snorkel. Podvodno kraljestvo tega dela...

Kako so me na letališču pridržali zaradi jabolka

Bilo je več kot 15 let nazaj. Bilo je na letu iz Pariza v...

Še nekaj otoških utrinkov …

Prvi teden na Andamanskiih otokih sva preživela na otočku Neil in ker nama je...

Brum brum po Negombu

Malo za občutek, malo za lušte. Malo za pogum, da še koga prime kupit...

Vse lepo na Povsod je lepo.

Bolj kot se "fijakava" po naši Sloveniji gor in dol, bolj ugotavljava, da nimava...

(Andaluzija) – Cordoba v soncu in vermutu

Če me zdajle vprašaš, je vermut z dvema kockama ledu in krhljem so(n)čne pomaranče...

Utrinki

Komentarji

  1. Ne ga srat z B&W slikami, sej tu pa tam paše kakšna, ne pa cel prispevek njih 🙂 Sicer pa super, kapo dol za takšno noro potovanje.

Odgovori

Vnesi odgovor
Vnesi ime