Uf, tole bomo pa morali procesirat še kar nekaj časa. Ko so na otoku zaigrali in zapeli tistih nekaj pesmic nam v slovo, sem se, priznam, moral zelo zelo potrudit, da se nisem zjokal. Kljub temu, da si vedno rečeš, da je vse to na koncu še vedno le turizem in da ljudje pridejo in grejo, te tu in tam kakšen kraj in njegovi ljudje useka zelo močno.
Po 6 dneh na otoku sta bila tamala dva več naokoli, kot z nama. Pustila sva jih, da gresta kamor želita, s komer želita. In tako sva jih enkrat našla v kuhinju, drugič na drugem koncu otoka v pralnici, tretjič na železnem vozu, v žepu očetove suknje … aje, ne. To je druga pravljica. Skratka, otroka svobodna, midva svobodna.
Še posebej sta se navezala na Mr. Toma. Nadvse prijeten gospod, ki ju je posvojil že na samem začetku. Jima nosil hrano, ju crkljal, igral baby shark. Na začetku zato, da sta bila oči in mami malo prosta, na koncu pa, vsaj tako se nama je zdelo, ker sta tudi njemu zelo prirasla k srcu. Ko smo se poslavljali je samo še on stal na obali in nam nam mahal e dolgo po tem, ko je bil naš čoln samo še pikica na morju!
Aja, pa še to. Zadnji dan smo najprej videli mini morske pse, nato še skate. Ja, ja. Saj ste lahko Rebeka in greste na Maldive, kjer te živalice vsak dan hranijo in pridejo seveda vedno na isto mesto k obali in potem se fotkate in napišete, da imate vse živali neskončno radi. Je pa veliko lepše jih videt v naravnem okolju, ko jih slučajno mati Narava prinese mimo tebe.
Za sam fotofiniš pa sva s Katko snorklala še z mantami. Tukaj je namreč kanal med dvema otokoma, za katerega je znano, da se od maja do oktobra v njem zadržujejo mante. In ko sva že povsem obupala, da jih tokrat pač ne bo, so se zadnji dan (5. maja) čudežno prikazale. Katki sem sicer razlagal, da sem se prejšnji večer pogovarjal z njimi in jih prigovarjal, naj le pridejo, ampak kdo bi to verjel, ne? 😉
Ure je 11 dopoldan in ob polnoči imamo let v Tokyo. 9 urni let, pred-pred-predzadnji dolgi let na tem potovanju 🙂 S Katko sva se skregala, ker me je zmotila med pisanjem tega bloga. Naj povem, da jo imam vseeno zelo rad.
Zdaj ko smo dali skoz Fidži, se nam je odprl nov svet. Tukaj naokoli je tisoče otočkov, takšnih in drugačnih, ki jih preprosto moramo raziskati. Samoa, Tonga, Vanuatu, Kiribati, Tuvalu, Tokelau … Vse to je bilo nekako na mojem seznamu že od leta 2010, ampak bolj kot pobožna želja, ne kot nekaj realno dosegljivega. Zdaj ko vidim, kako to gre, pa že raziskujem. Akcija!
