Nikoli, res nikoli nisva pomislila na to, da bi šla v Južno Korejo. Ne vem, pač ni prišla na vrsto, al’ kaj? Katka je sicer veš čas, ko sva bila doma v Ljubljani, naročala kopico čudaških kremic od tam daleč-daleč, enkrat sva poskusila kimči v Ljubljani in v Chiang Maiu na Tajskem sva nekajkrat predozirala “Korean Barbecue”. To je pa to.
Ampak v to potovanje pa nekako zelo paše. Tako je naneslo, da sva do onemoglosti izkoristila tropsko Indonezijo, kokose, palme, banane, pečene tune, nasi goreng, valove, bruhanje na ladjicah, potapljanje … in ker greva takoj za Južno Korejo še na Japonsko za kakšen mesec ali dva, nama je bilo nekako logično, da “se bova spotoma ustavila še v Južni Koreji”. Spotoma, pha. 🙂
In sedaj sva tukaj. Včeraj sva kot dva zombija po 6 in pol urnem neprespanem letu iz Kuala Lumpurja sicer poskušala doživeti prvi večer v Seoulu, a se je vse skupaj končalo klavrno z eno hitro večerjo, nekaj godrnjavimi besedami in preranem spancu. Pa sva ga oddrnjohala tistih klasičnih popotovalnih 12 ur in se danes zbudila v nov, lep, sončen in ne boste verjeli … prav prijetno hladno-topel in nič kaj vlažen dan. Južna Koreja je, z razliko od Indonezije, ki večinoma plete tam okoli ekvatorja, na prijetnih 35 stopinjah severne zemljepisne širine in je tako ta trenutek čez dan dobrih 25+, ta trenutek, ob desetih zvečer pa prijetnih 20.
V Južno Korejo sva prišla brez kakršnihkoli pričakovanj. No, lažem. Po tem ko sva se enkrat odločila, da greva (kar je bilo natanko 3 dni nazaj, ko sva kupila karto :)), sva preštudirala vsak svoje. Katka vse kozmetične trgovinice, jaz pa seveda vso hrano. Ker sva se na Wakatobiju totalno prenajedla rib in ocvrtih stvari, je trenutno edini pogoj to, da NI riba in NI ocvrto. In Južna Koreja ima tega na pretek.
Kam greva tod naokoli in kaj bova počela, nimava pojma. Let na Japonsko imava (“Katkaaaaa, kdaj imava let na Japonsko?”) 26. junija in do takrat ima, da poskusiva vse kar leze in gre!”
